Zadnji naslov Bristol

Heni Erceg

23. 8. 2013  |  Mladina 34  |  Hrvaška

Njegov naslov je: Hotel Bristol, Beograd, Srbija. Na ta naslov prejema pošto, pisma, morebiti tu in tam razglednico. Toda ne gre za kakega tujca, ki se je med potjo ustavil v Beogradu, niti za pesnika, ki bi si hotel izbral, da bi tam v miru in samoti ustvarjal, pravzaprav sam sploh ni izbiral, Hotel Bristol je izbral njega. Bilo je takrat, ko je pred dobrimi dvajsetimi leti prispel v Beograd iz Hrvaške in so mu v mestu pojasnili, da ni več človek in tudi ne državljan, ampak izdajalec »naše nacionalne stvari«, zato lahko izbira med življenjem v zabojniku ali pač v Hotelu Bristol. Od tedaj živi v tej hotelski podrtiji, ki je nekoč davno, pred kakim milijonom let, doživela tudi boljše čase, sameva v sobici, veliki deset kvadratnih metrov, in piše ...

Dopisuje si v glavnem s sodišči na Hrvaškem, v Srbiji, Sloveniji, vztraja, dokazuje, upa ... in tako v teh poletnih dneh, ko so tako rekoč vsi na počitnicah, čaka na obnovo še enega sodnega postopka na Hrvaškem, ki jo je zahteval, da bi že kdove katerič skušal dokazati svojo nedolžnost.

Vladimir Trifunović je bil, še preden je v teh krajih izbruhnila vojna, general Jugoslovanske ljudske armade. Z družino je živel v Zagrebu, potem je bil samo mesec dni poveljnik garnizije v Varaždinu. To je bila zadnja postaja v njegovi vojaški karieri, nato se je njegovo življenje spremenilo v brezkončno moro, ki ga je pripeljala v tisto sobico v beograjskem Hotelu Bristol. Tam je končal kot popolnoma brezpraven človek, ki se dan za dnem bori s številnimi sodišči v Srbiji, na Hrvaškem in celo v Sloveniji. Srbija mu je sodila zaradi izdaje oziroma »izpodkopavanja obrambne moči države«, Hrvaška zaradi vojnega zločina, Slovenija pa mu očita tanke, ki so se iz Varaždina na samem začetku vojne napotili proti tedanji državni meji, tisti iz leta 1991.

A vsa krivda generala Trifunovića je v tem, da je v takratni vsesplošni zmedi zavrnil ukaz svojega poveljstva, naj strelja na Varaždin in ga poruši, in se je raje odločil za pogajanja ter nato hrvaški strani mirno prepustil vojašnico in precejšnjo količino orožja, sam pa je s svojimi 300 vojaki odšel v Srbijo in jim s tem rešil življenje. »Trifunović se je odločil za edino normalno rešitev, gledano človeško in poklicno ... Bil je profesionalec, ki je svoje delo opravil najbolje, kot je bilo v tistem trenutku mogoče, zagotovo ni bil na hrvaški strani, ni pa bil niti srbski nacionalist, pripravljen delati zločine. Bil je preprosto profesionalec, vojak JLA, vzgojen v tem duhu,« je za generala Trifunovića dejal eden od pogajalcev o izročitvi vojašnice v Varaždinu in minister v dveh levih koalicijskih vladah Radimir Čačić, ki pa ga nobeno sodišče ne bo povabilo na prostor za priče, kajti nekomu, kot je povedal, »moje pričanje ne ustreza«.

Trifunović je leta 1991 zapustil Hrvaško, ožigosan kot zločinec, v Srbiji so ga pričakali kot izdajalca, rekli so mu, da Srbija potrebuje mrtve junake, ne živih častnikov, ki nočejo rušiti mest in pobijati civilistov, zato je bil obsojen na 11-letno zaporno kazen, pozneje so jo mu znižali na sedem let in navsezadnje je bil pred kakim letom pomiloščen. Kljub temu je v zaporu prebil več kot poldrugo leto, poleg tega bi težko rekli, da je njegovo življenje na prostosti v resnici kaj boljše in kaj drugačno od zaporniškega. V nacionalistični Hrvaški edino razumno potezo tega častnika, s katero je preprečil razdejanje baročnega mesteca Varaždina in trpljenje civilistov, označujejo za vojni zločin in so ga v odsotnosti obsodili na 15 let zapora. Vse kazni, dosojene domačim »junakom«, »generalom«, zaradi hudih vojnih zločinov nad srbskim prebivalstvom, skupaj komajda znesejo toliko.

Vztrajno, čeprav zaman je Trifunović zahteval obnovo postopka na Hrvaškem, a te dni je sodišče njegovi zahtevi vendarle ugodilo, sedaj bo upoštevalo tudi pričanje nekdanjega hrvaškega predsednika Stipeta Mesića, ki je bil leta 1991 še predsednik predsedstva SFRJ in o Trifunoviću gotovo ni lažno pričal. To seveda nikakor ne zagotavlja za Trifunovića ugodnega izida vnovičnega sojenja, vsaj glede na tukajšnje vztrajanje pri nacionalističnem mitu o »junaški« obrambi Varaždina pred napadi jugoslovanskega generala Trifunovića, o incidentu, v katerem je življenje izgubilo vsega skupaj šest civilistov in vojakov. Za Hrvate veliko, za Srbe malo, zato je bil Trifunović, ne da bi mu zagotovili pravično sojenje, obsojen na življenje brez vsakršnega dostojanstva, v sobici razpadajočega vojaškega Hotela Bristol, v kateri je prebolel že nekaj hudih bolezni in iz katere pravzaprav nima kam oditi.

Kajti zanj se ne bo našlo dostojno bivališče, kaj šele vila ali razkošno beograjsko stanovanje, v kakršna so se vselili številni generali, ki niso bili izdajalci, ampak spoštovani vojni zločinci, uradniki Miloševićevega zločinskega režima. Na Hrvaškem pa so v tistem vsesplošnem hlepenju po oficirskih in srbskih stanovanjih iz zagrebškega stanovanja, v katerem je Trifunović živel več let, preden je doživel kratko vojno epizodo v Varaždinu, po hitrem postopku vrgli njegovo družino. Odločitev o deložaciji je potrdilo tudi ustavno sodišče s fašistoidno obrazložitvijo spoštovanega sodnika in intimusa tedanjega hrvaškega predsednika Tuđmana, da »mora družina nositi posledice ravnanja soproga in očeta«.

Tudi Srbija je pred kratkim ponovno sporočila, da bolnemu Trifunoviću ne bo zagotovila dostojnega stanovanjca. Res, zakaj bi mu ga, saj že ima stanovanje v Beogradu. Veliko kar deset propadajočih kvadratnih metrov. Na naslovu Hotel Bristol ... blizu glavne avtobusne postaje.