Samo minutko za zgodovino

Bernard Nežmah

30. 8. 2013  |  Mladina 35  |  Pamflet

Če bi se lani Gašpar Gašpar Mišić prijavil za mesto direktorja uprave Luke Koper, njegove kandidature nihče ne bi vzel resno, mediji še pisali ne bi o lokalnem trgovcu z nepremičninami. Preprosto, za vodstveno funkcijo je razpis zahteval izkušnje vodenja velikih gospodarskih sistemov, ki jih gospod GG nima. Njegova izvolitev na mesto prvega moža luke je eklatantna posledica dejstva, da je vmes postal poslanec PS in eden najzvestejših sodelavcev Zorana Jankovića. Trivialno.

Vodstvo SOD je po vsesplošnem javnem, strokovnem in medijskem zgražanj sklenilo, da zamenja vse nadzornike in skliče novo sejo z intenco zamenjave postavljenega direktorja. Koalicijski voditelji Gregor Virant, Igor Lukšič in Karl Erjavec so kar tekmovali med seboj, kdo bo bolj grmel zoper politično kadrovanje. Toda malo pred tem je vlada postavila za prvega nadzornika SOD gospoda Sama Lozeja, ki je ustanovitelj Pozitivne Slovenije in bil član vseh volilnih odborov Zorana Jankovića. Že leta je njegov direktor v mestnih družbah, sedaj TE-TOL. Mož, katerega bit je, da je izvrševalec projektov ljubljanskega župana. Vendar zoper njegovo imenovanje na vrh največje državne institucije, ki upravlja z državnim premoženjem, koalicijski partnerji niso niti muksnili. Tudi osrednji mediji imenovanju Lozeja niso posvetili niti stotinko kritike, kot so jo namenili GG Mišiću. Zakaj? Slednji je teatralično gobezdalo, vsem na očeh in kot tak enostaven objekt kritike.

Pred dnevi je imel na spominski slovesnosti v Rovtah govor Janez Janša, v katerem je izpostavil zločinskost komunističnega režima. Usule so se plohe kritik na njegov govor, ustanovljena je komisija, ki se ukvarja z vprašanjem, kaj je vojni kaplan počel na prireditvi. Toda noben izmed osrednjih medijev ni povzel, kaj se je sploh dogodilo v Rovtah pred skoraj 70 leti.

V državljanski vojni v Ruandi so enote Hutujcev v eni izmed vasic poklale vse moške iz rodu Tutsijev. Zločin, ob katerem je zahodna civilizacija samo onemela. In kaj se je po vojni zgodilo v Rovtah? Odrasli moški, ki so sodelovali v domobranskih enotah, so se predali novi komunistični oblasti, ta pa je potem vse pobila enega za drugim. Grozljivo! A to je slovenska zgodovina. Toda ta del zgodovine zasluži pravico do kolektivnega spomina na bestialnost zmagovalcev vlade Borisa Kidriča. Toda, kaj so bile poglavitne reakcije, ki so jih prinašali osrednji mediji? Vrstile so se večne obtožbe, da so bili domobranci Hitlerjevi kolaboranti, vzkliki in spletni zapisi, da so domobranci izdajalci!

V istih dneh je država praznovala stoletnico pisatelja Borisa Pahorja. Komorna proslava v ljubljanski operi je potekala lepo, edini, ki jo je kazil, je bil slavljenec, ki je želel nekaj povedati. V vnaprej določenem programu niso predvideli, da bi imel lavreat, kaj za povedati, pa mu niso pustili do besede. Starec je moledoval – še eno besedo samo, jaz bi rad eno minutko, prosim, stal je na odru, a program je tekel naprej. Mož, ki mu partijski režim desetletja ni pustil do besede, prepovedal mu je celo vstop v Slovenijo, njegovih knjig v knjigarnah niso prodajali, je doživel déjà vu. Vztrajen kot vedno si je vseeno izboril nekaj minutk, v katerih je dal za zgled starega italijanskega komunista Palmira Togliattija. Čeprav privrženi stalinist je takoj po vojni kot minister za pravosodje sprejel zakon o splošni amnestiji, tako za fašiste kot komuniste, kar je omogočilo Italiji državno enotnost in demokracijo. Več Boris Pahor ni uspel povedati, ker bi motil slovesnost ob svojem jubileju.

Toda hudičevo pomenljivo bi bilo slišati, kaj si ta očak, metuzalem razuma in antifašist, misli o sodobni Sloveniji, kaj o dežurni oznaki, da so domobranci izdajalci? Pojem izdajalec je namreč psovka, ki domobrancem jemlje status dignitete. Celo na Hrvaškem in v Srbiji ustašev in četnikov več ne psujejo z izdajalci, temveč presojajo državljansko vojno s stvarnih zornih kotov. Ljudje so se odločali za politične strani po osebnih in vsemogočih preferencah, s stališča humanizma je moč obsojati samo vojne zločine, na eni, drugi ali tretji strani. Za državo bi bilo bolj od svečanosti dragoceno slišati premislek Borisa Pahorja o večnih vzklikih, da so domobranci izdajalci. A lucidni očak je ostal spet brez mikrofona.

Medtem ko je slavnostni dogodek tekel ob poslušanju Prešernove Zdravljice, se je realnost dogajala na sejmu v G. Radgoni, kjer so protestirali vinogradniki. Vlada je pripravila zakonski predlog, po katerem jih bo na novo nekajkratno obdavčila. Kmetijski minister Dejan Židan jih je miril, da je na njihovi strani, češ da je sam proti takem zakonu. Glej čudo, vsakič ko vlada pripravi davčni udar zoper kmete, zadnjič davek na kmetijske stavbe, zdaj na vinograde, takoj poskoči minister in pove, da je on proti. Kaj za vraga pa dela v vladi? Zakaj ni on ta, ki prvi nastopi proti davčnim udarcem zoper eno samo skupino, ampak se oglasi šele potem, ko pride do protestov?

Državni aparat se resda ukvarja z zmanjševanjem proračunske luknje, vendar to počne zdaj proti eni, zdaj proti drugi skupini. Po drugi strani pa smo ravno v primeru Luke Koper, ki ima za več kot 60 milijonov dolgov, slišali, kako Mišič in kompanija pripravljajo program, po katerem bodo v luki zagnali stomilijonsko investicijo. Kaj garantira uspeh? Da ne bomo jemali za zgled le Jugoslavije, poglejmo Poljsko Edvarda Giereka, ki si je v sedemdesetih kupoval socialni mir s krediti in gradnjo težke industrije. Med leti 1976 in 1979 so ti narasli od 10 na 19 milijard dolarjev, državo pa je zajel padec standarda. Investicije same po sebi, ko jih oblastniki določijo samovoljno, so zanesljivi kolaps. Tako zgodovina.