Alternativa

Janko Lorenci

13. 9. 2013  |  Mladina 37  |  Kolumna

Tistih nekaj mesecev pred slabim letom dni je bilo izjemnih; množičen odhod na ulice zaradi splošnega nezadovoljstva s politiko in občutek, da imajo množice, če jih nekaj druži in nosi, še vedno moč. Tak osvobajajoči izbruh se ta hip žal ne more ponoviti.

Vodstvo »Vseslovenske ljudske vstaje« tega očitno ne razume in je s pozivom k množičnemu protestu zaradi gašpar gašpar godlje brcnilo v mrtvega konja – dokaj širok protest se je zgodil že pred tem. Poziv ni privabil ljudi, razkril je utrujenost množičnih protestov in je zato škodljiv. To vodstvo nasploh slabo razume dinamiko protestiranja in odnos med množico protestnikov ter njihovo (politično) »avantgardo«. Protestniki so anonimna gmota ljudi brez izdelanega programa, ki pa dobro ve, da je okoli nje vse narobe. To ni stroj, na katerega pritisneš, pa zakoraka. Poleg njih obstajajo protestne skupine, ki analizirajo sedanjost in kujejo načrte, kako naprej. Tej alter-

eliti so protesti utrli pot, jo naredili slišno in vidno – in jo zavezali, da v imenu množic nekaj napravi zanje. Skratka, vstajniki so svoje že (ali še bodo) naredili – jezno korakali, vsaj malo prestrašili politiko in dali potencialno moč svoji nastajajoči politični eliti.

Zdaj je za pametne in odločne poteze na vrsti predvsem ta. Brez nje se zlepa ne bo premaknilo nič. Gre torej za izrazito simbiozo dveh odločilnih delov vstajniškega gibanja.

Zdaj je že jasno, da se bo iz njega rodilo nekaj novih strank. Ljudstvo bodo morale prepričati, da so res alternativne in res sposobne za medsebojno sodelovanje, tudi za skupni nastop na volitvah. Le tako jim bodo volivci pripravljeni podeliti vstopnico za parlament in moč, potrebno za vpliv na politično dogajanje.

Toda alternativa je pod kožo zelo krvava. Veliko je medsebojnega nezaupanja in tekmovanja zaradi vsebinskih razlik, veljave, ozkogledosti, izključevalnosti itd. Ljudstvo to vidi in tudi zato ta čas noče korakati. Niti časa alternativa nima več veliko; vladajoča koalicija se lahko razleti, kmalu potem bodo nove volitve. Alterstranke bi se morale že zdaj predstavljati javnosti in demonstrirati zavezništvo, namesto tega pa se šele oblikujejo, ostajajo razbite in zaposlene same s seboj.

Res njihovo početje ni lahko. Iz sveta načel in deloma drugje pobranih dognanj morajo v neslužbenem času prestopiti v naporni svet domače specifike, učenja organizacijskih tehnik, zatiranja lastnih egov, iskanja ravnotežja med utopijami in trdo realnostjo. Po pravilih nagnitega sistema morajo vanj vstopiti in ga izboljšati. To ni preprosto.

A je nujno potrebno: Slovenija krvavo potrebuje prelom – politični, ekonomski, socialni, psihološki –, sicer bo postala docela zavožena, primitivna država. Stara politika skuša prelom preprečiti. Načeloma ga lahko izvede ali vsaj uvede nova, alternativna politika, morda v povezavi z deli starih strank. Slovenska alternativa pretežno ni revolucionarna. En njen del se zavzema za izboljšavo kapitalizma, drugi za odpravo tega, vendar postopno in v okviru ustaljenih demokratičnih pravil. Za tretji del so volitve sodelovanje v gnili, vnaprej izgubljeni igri. Razlik med temi skupinami ni mogoče in ni treba zbrisati, ključno je, da ostanejo sposobne za sodelovanje. Njihova nerevolucionarnost, a predpostavljena drugačnost in hkratna diskreditiranost, kar osovraženost etablirane politike jim lahko (odvisno tudi od časa volitev oziroma napredovanja krize) prineseta veliko volivcev.

Toda alternativa si mora priznati: dosedanje dogajanje v njej je v marsičem razočaranje. Če ne bo naredila svojega, bo izgubila množice, njihovo udeležbo na novih protestih (ki nikakor niso pokopani za vselej) in tudi njihovo volilno podporo. Zapravila je že veliko časa. Vprašanje je tudi, ali se dovolj zaveda, da se narava morebitnih novih vstaj spreminja. Drugi ali tretji val protestov bo zaradi naraščajoče revščine predvsem socialno-ekonomske narave, verjetno bolj kaotičen in nepredvidljiv. Torej utegne povsem zaobiti sedanjo alternativo. Nevarnost, da bi ga spremljal nastanek močne nove skrajne desnice, pa se vsaj za zdaj zdi manjša, ker tako desnico že imamo v obliki SDS.

Stara politika se trdno oklepa oblasti in nas čedalje bolj potiska v položaj klasične kolonije – navzven klavrno odvisne, navznoter vedno bolj razslojene, ubožne in zaostale. Ta politika je neobčutljiva za interese množic, hkrati pa še nikoli ni bila tako ranljiva. Če hočemo doseči prelom, jo bo treba izpodriniti ali pa jo s pritiskom, katerega del so tudi volitve z udeležbo močne alternative, prisiliti k popuščanju. Upanje, da bi lahko zveza alterstrank na volitvah zmagala, ni veliko, vsekakor pa bi lahko v procesu politične prenove igrala vsaj vlogo jezička na tehtnici.

Že zdaj se je dobro zavedati, da bodo križi in težave alternative po vstopu v parlament morda še hujši kot zdaj; treba bo ostati alternativen in pošten, sprejeti realnost sodelovanja v svetu politike, se pravi tudi razna neljuba zavezništva, uporabo strokovnjakov zunaj svojih vrst, kompromise … Alternativci bodo zdaj in v prihodnje potrebovali veliko načelnosti, strpnosti, občutka za realizem in drznosti za nekonvencionalno. Če bodo uspešni, se bodo znašli tudi pod pritiski iz tujine.

Ta čas so na občutljivi, kar nevarni točki. Kako se bo alternativa razvijala, je najbolj odvisno od njene zrelosti. Če ne bo pritegnila volivcev z zaupanja vrednimi voditelji, dobrimi konkretnimi programi, vtisom poštenosti, sodelovalnostjo …, bodo njeni potencialni volivci izginili med nevolivce ali pa proti svoji volji volili po starem. Potem adijo velika priložnost, adijo prelom.