Premierka

Janko Lorenci

6. 9. 2013  |  Mladina 36  |  Kolumna

Alenka Bratušek zaseda najvplivnejši položaj v državi. Vendar se o njej kot premierki in političarki v bistvu ve malo, pač tudi zato, ker je na oblasti in v politiki razmeroma kratek čas. V osnovi je bolj kot posameznica ocenjevana kot sestavni del vlade in stranke. To seveda pomeni, da je šibka premierka z malo individualnosti (če odštejemo njeno fizično podobo). In ker je vlada na slabem glasu, tudi sama ni na dosti boljšem.

Zdi se, da premierka nima trdnih političnonazorskih prepričanj, v grobem pa sodi v tabor »levih tehnokratov« – kulturno blizu levici, socialnoekonomsko pa prežetih z neoliberalnimi dogmami (privatizacija über alles itd.). Je značilna pripadnica svoje stranke, ki ne ve, ali bi stopila v evropski klub liberalnih ali socialdemokratskih strank. Podobno skrpucana ali notranje protislovna je identiteta celotne oblasti. Zato od nje ne gre pričakovati ravnanja v prid množic, kvečjemu se lahko prilagaja pritisku in volilno kalkulira.

V svoji stranki, bazi vpliva in moči vsakega politika, Bratuškova nima trdne pozicije. Avtoriteti se je odrekla na samem začetku z izjavo, da bo odstopila, če bo Janković spet kandidiral za prvaka PS. Očitno ji manjka voditeljskega ega ali pa so zadaj skrivni dogovori in zgrešene psihološke ocene. Odločilna preizkušnja v stranki jo še čaka in je odvisna od Jankovića. Če bo ta res kandidiral, to pomeni, da izgublja stik z realnostjo in si noče priznati, da so njegovi zvezdniški časi mimo – stranko bi ali razklal ali še bolj potopil.

Naša vlada v grobem ravna tako kot krizne južne države EU: klesti socialnost na račun množic. To je koncept, ki vodi v ekonomsko nazadovanje in naraščanje socialne napetosti. Premierka s tako zgrešeno politiko a priori ne more biti niti uspešna (BDP še naprej pada, resda precej manj) niti priljubljena. Morala bi torej spremeniti osnovno filozofijo vlade. Za tak zasuk bi potrebovala vsaj troje: lastno drugačno političnonazorsko usmerjenost, odpornost proti škodljivim ukazom Bruslja in Nemčije ter trdno podporo v vladi, stranki, koaliciji. S tem spet trčimo v problem njene avtoritete. Njena dejanja ne kažejo nič od tega in tako ni čudno, da se vstajniške skupine čedalje bolj obračajo proti njeni vladi in njej osebno.

Pri tem premierko in oblast najhujši časi še čakajo – načrtovano novo zategovanje pasu bo nujno zbudilo širok odpor. Trenutna podpora vladi je nizka, a pravzaprav še presenetljivo visoka. Razlogov za to je več. Prvič, ljudstvo ve, da so razmere slabe, vladanje pa tudi objektivno težavno. Drugič, še vedno deluje protijanševski refleks: pod JJ-em bo še slabše. Tretjič, fronta odpora ostaja brez povezovalne in vodilne sile – alternativa se da čakati. Navsezadnje pa tudi Bratuškova sama drugače od Pahorja in Janše, ki sta vodila zadnje tri vlade, osebno ne zbuja odpora, ampak se zdi še kar dobronamerna, čeprav mlačna. Za njeno odločno javno govorico se skriva neodločnost, ki se rada hitro sprevrže v delovanje po liniji najmanjšega odpora – navznoter in navzven, do Bruslja.

Da bi ljudstvo mirno preneslo nov val napovedane pavperizacije, bi mu morala oblast nekaj ponuditi. Materialno mu nima česa, lahko pa bi se trudila za večjo solidarnost, enakost pred zakonom, opuščanje klientelizma itd. To je ne bi stalo niti evra.

Toda Bratuškova take ponudbe ne zmore, ker je del etablirane politike, za katero so klientelizem, zanikrno politično kadriranje, odsotnost odgovornosti … modus vivendi. S tem vsa politika kaže svojo klavrno naravo in ujetost v tu in zdaj. Že samo želja po političnem preživetju bi jo morala siliti v večjo družbeno pravičnost, politično higieno in odpor do škodljivih pritiskov EU. Ker take prenove ni sposobna, se, kot je bilo že večkrat rečeno, ob strumni asistenci guvernerja Jazbeca spreminja v notranjo trojko. Razlika med obema pa vendarle obstaja: zunanja trojka bi zategnila pas surovo, hitro in očitno, brez olepševalnih manevrov in socialne kozmetike naše oblasti. To bi sprožilo močan odpor, kar bi bilo po svoje boljše kot počasno sprijaznjevanje z nazadovanjem in krizo kot načinom življenja.

Skušajmo povzeti: Bratuškova je žrtev objektivnih težav, svoje ideološke prtljage, osebne politične povprečnosti in pa politikantstva celotne etablirane politike, katere del je. Je njena ujetnica in zvesta pripadnica hkrati. Oblast (da o opoziciji ne govorimo) ni kos krizi in ni sposobna izvesti potrebnega zasuka. Bistveno drugačen pečat bi ji lahko dal kvečjemu politik-konj ali karizmatik drugačnih nazorov – ne eno ne drugo pa Bratuškova očitno ni.

Če vse seštejemo, je najšibkejša, a ne najslabša premierka zadnjih štirih vlad, in to v razmerah, ko naša kriza še ni dosegla vrhunca. Sama po sebi se zdi boljši politični »material« kot hladni makiavelist Janša ali patetični teatralik Pahor, ki sta oba zelo zaostrila naše težave. Bratuškova je na oblasti bistveno manj časa, toda »njena« načrtovana prodaja tehnološko razvitega in donosnega Telekoma bi bila katastrofalna napaka, še en korak v nazadovanje Slovenije.

Skratka, premierka ni narejena za tako globoko krizo in ni političarka, ki bi lahko preusmerjala trende. Videli bomo, ali se bo odločno potegnila vsaj za osebno avtoriteto. Sicer pa avtoriteta sama po sebi še ni kvaliteta; če temelji na strahu ali družbenem cinizmu, je prej škodljiva kot koristna.

Ni izključeno, da bo Bratuškova nekako le dočakala konec rednega mandata. Zato kljub vsemu ni vseeno, kako bo delovala. To pomeni, da jo je skupaj z vlado treba siliti v konkretne spremembe in izboljšave. Velika sprememba smeri pa je izključena.