Davki in spomenik

Bernard Nežmah

20. 9. 2013  |  Mladina 38  |  Pamflet

Da prideš v prve minute televizijskih dnevnikov, moraš postati svetovni prvak, doživeti 100 let in napisati obširno pahoriano, celo bivši predsednik Danilo Türk mora za vstop pred kamere imeti vsaj govor ob proslavi začetka gradnje džamije. A obstaja človek, ki mu ni treba storiti nič. Že več kot tri mesece se pojavlja v soju kamer rekoč, da še ne ve, če bo kandidiral za predsednika »Pozitivne Slovenije«. No, ne uporabi vedno istega glagola: enkrat izreče, da se še ni odločil, drugič, da bo še premislil, tretjič, da se bo izrekel pred strankinim kongresom. Zoran Janković, ki ljubljanske volitve dobiva s parolo – »Del«a, je osrednja teve zvezda s tem, da vsakič znova ne dela niti ne pove – nič.

Premierka je v primerjavi z njim prav zgovorna. Napovedala je, da bo znova kandidirala za predsednico PS. Doslej smo poznali kandidate za predsednike strank kot prešerne like, naj si bo pred leti Katarina Kresal, ki je kar sijala, ali pa pred Igor Lukšič, ki je pred dobrim letom z vehemenco zakorakal na čelo socialnih demokratov. Alenka Bratušek, ki je že zdaj predsednica stranke, pa z nesrečnim obrazom vsa skesana pripoveduje: »Odločitev ni bila lahka. Odločila sem se sama, Drugega mi ni preostalo.« Odločila se je tako rekoč iz obupa.

Gospa, ki je z očitnim veseljem prevzela mesto predsednice vlade, je najbolj nesrečen človek, ko napove, da bi bila še naprej predsednica svoje stranke.

Vsekakor je bila njena napoved priložnost za novinarje, da jo povprašajo: zakaj ni bila odločitev lahka, zakaj tak obup? Toda gospa premierka ne odgovarja na novinarska vprašanja.

No, ne samo na njihova. Organizacije kmetov in avtoprevoznikov so napovedale proteste, če jih ministrska predsednica ne sprejme. Besnijo zaradi njenimi ukrepi, s katerimi bi jim krepko povišali davke. Kadar so vlade sprejemale ukrepe, ki so zadevali šolstvo in javne uslužbence, so njihove sindikalne voditelje vsaj sprejemale in stopile z njimi v dialog, pa kakršenkoli je že bil. Tokrat, čista aroganca.

Še več, medtem ko oblast kani z novimi davki na stavbe in z dražjimi vinjetami napolniti državno blagajno, nonšalantno rešuje dve propadajoči Faktor Banko in Probanko. Država ne bo poskrbela le za izplačila njunih varčevalcem do 100 tisočakov, ampak bo garant za vse. Zakaj ta drža dobre vile? Argument pravijo, da je tale: če bi garantirali samo za vloge pod stotimi tisočaki, bi to lahko povzročilo preplah in ljudje bi začeli množično jemati svoje prihranke iz drugih bank. -?????????????????

Skratka, če hočemo ohraniti mir med navadnimi državljani, moramo poskrbeti, da elitna skupinica klientov in akterjev z bajno visokimi denarnimi vlogami ne bi bila žrtev katastrofalnega vodenja banke in navsezadnje svojih špekulacij.

Prav v tem segmentu tako imenovana leva vlada izrazito podpira najbogatejši razred in množico tajkunov. Te dni je iz vladnih kabinetov prišel ukrep, po katerem bo meter trideset višine nad osjo avtomobila pomenil dvojno ceno vinjete. Minuciozno so torej premislili ukrep, kako bi od dela državljanov pobrali še dodatnih 110 evrov letno. Da bi spravila v tek obdavčitev milijonskih zaslužkov teh, ki so prišli do bogastva, ne da bi plačali davek na svoje profite, ji ne pride na misel.

In kje so množice vstajnikov? Pod Janševo vlado, ki je primerjalno izvajala le kirurške reze, se jih je trlo po ulicah in trgih. - Sodobna slovenska patologija, ki spravi protestnike na ulico samo jeza in sovraštvo do politika, ne pa do konkretne politike, ki jim materialno spreminja življenja.

Ljudem sicer ostajajo življenja, kar niti ni tako malo, če pomislimo na morijo po koncu druge svetovne vojne. Zdaj so mediji objavili, da pod cerkljanskim letališčem leži na tisoče trupel. Od kod so prišla trupla in se zakopala globoko pod zemljo? Kakšna oblast je bila vlada Borisa Kidriča, ki je pod svojo vladavino nabrala največje število na skrivaj pobitih in zagrebenih ljudi? To je sicer stvar pravosodja, ki teh dejanj nikoli ni preganjalo, a glej čudo – v isti maniri tudi v svoji moderni slovenski fazi poldrugo desetletje praktično ni preganjalo velikega gospodarskega kriminala.

Nazaj k vladi: je ta namenila sredstva vsaj za pietetni pokop deset tisočih izginulih, ki so raztreseni po grapah, rudnikih, obcestnih jarkih in pod letališčem? Nak, sklenila pa je, da postavi še en spomenik žrtvam vojne. Tu je ekspeditivna: v teku je že javni razpis za natečaj gradnje spominskega monumenta.

In kje v Sloveniji bo stal? Katero mesto v državi je najbolj primerno? Jasno, center države, center Ljubljane, torej Kongresni trg. Na najbolj promenadnem in zabaviščnem kraju mesta bo zrasel spomenik mrtvim!?!?!?

Bolj radikalna izbira kraja bi bil samo še BTC, kjer bi sredi nakupovalnega središča med množico prodajnih artiklov postavili še spomenik vojnim žrtvam.