Grega Repovž

27. 9. 2013  |  Mladina 39  |  Uvodnik

Nedotakljivi

Vlada do danes še ni pripravila predloga sprememb zakona o zdravstvenem zavarovanju, s katerim bi začela postopek ukinjanja ene največjih anomalij v Sloveniji: navideznega prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja.

Izrojeni zdravstveni sistem je danes takšen, da osnovno zdravstveno zavarovanje pomeni premalo, da bi se posameznik lahko počutil varnega, dodatni del pa je zasnovan tako, da vsi plačujejo enake zneske, torej v korist bogatejših.

Gre za tipičen primer tako opevanega javno-zasebnega partnerstva: namesto da bi država držala roko nad celotnim zdravstvenim zavarovanjem, smo v imenu konkurence uvedli dodatno zdravstveno zavarovanje, katerega posledica je, da se zavarovanje za zavarovance seveda ni pocenilo, morajo pa zdaj zavarovanci kriti tako stroške lastnega dodatnega zavarovanja, stroške delovanja zavarovalniškega sistema (ki so občutno višji od stroškov delovanja osnovnega javnega zavarovanja) in še dobička, ki ga na področju zdravstvenega zavarovanja ustvarjajo tako Triglav kot Vzajemna in Adriatic Slovenica. A vladi je uspelo v času priprave proračuna odpreti vsa mogoča področja, kjer bi bilo mogoče rezati porabo, od rekreacijskega dodatka za upokojence, vprašanja minimalne plače, dodatnega zdravstvenega zavarovanja pa se ni niti dotaknila. So mar tri zavarovalnice med donatorji političnih strank? Zadnji, ki je o tem javno razpravljal, je bil zdravstveni minister Dušan Keber na začetku tisočletja. Od takrat niti ena stranka ni resno predlagala niti enega samega posega v ta javni del zdravstvene blagajne, ki ga upravljajo zasebne zavarovalnice. Pa čeprav gre za sredstva, ki ležijo pred nosom vsake vlade in v katere lahko poseže vsaka vlada. Vsi argumenti so na njeni strani.

Glede na poročila o poslovanju vse tri zasebne zdravstvene zavarovalnice na leto zdravstveni sistem stanejo v zadnjih letih v povprečju več kot 50 milijonov evrov – zgolj s tem, ker so tiste, ki obračajo ta denar, ki gre tako in tako v javni sistem. Toliko pač znašajo njihovi stroški obratovanja in seveda dobička.

Že tako 50 milijonov evrov, glede na proračunske razprave, ni malo. A prave razsežnosti se vidijo šele, ko jih postavimo ob bok izgubi javnega zdravstvenega sistema. Znesek zapadlih obveznosti, ki ga javni zavod za zdravstveno zavarovanje prenaša v naslednje leto, se iz leta v leto povečuje – v leto 2012 je bilo prenesenih 41 milijonov evrov, 64 milijonov evrov v leto 2013 in 84 milijonov evrov v leto 2014. Ali rečeno drugače: te akumulirane luknje sploh ne bi bilo, če bi politične stranke v to anomalijo posegle na primer že leta 2011. In čeprav je tako zelo evidentno in preprosto, tudi danes v to nihče ne posega.

Le en argument je prepričljiv: da bi namreč prenos prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja k obveznemu nemudoma povečal obremenitev plač s prispevki. Drži, zlasti pri nižjih plačah bi se poznalo. A to je v tem trenutku predvsem knjigovodski problem. A hkrati bi to rešilo drugega: da namreč zaradi krize vse več ljudi dejansko ne vplačuje več dodatnega zdravstvenega zavarovanja, s tem pa se najbolj šibki v družbi izpostavljajo resnemu tveganju. To pa bi imelo še en stranki učinek: avtomatično bi lahko bolj obremenili višje plače in sistem naredili pravičnejši. Nobene logike ni, da so danes ljudje z najvišjimi plačami z dodatnim zdravstvenim zavarovanjem obremenjeni enako kot tisti s povprečnimi in nižjimi. Mar ni neverjetno, koliko reakcij je izzvala dražja vinjeta za kombije, nepravično zdravstveno zavarovanje pa je ves čas popolnoma nedotaknjeno, kot problem spregledano s strani političnih strank. Velja ponoviti vprašanje: mar gre za pomembne donatorje v slovenskem političnem prostoru?

Pred tedni je slovenski prostor pretresla zgodba o mladih zdravnikih, v Sobotni prilogi Dela jo je popisal predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja Nevrološke klinike dr. Zvezdan Pirtošek. Štiri mlade zdravnike so namreč poslali na specializacijo v tujino, da bi nadomestili štiri uveljavljene zdravnike, ki naj bi se upokojili. Zelo natančno so vse načrtovali. A zaradi vladnih ukrepov in posledičnega varčevanja v kliničnem centru do nadomestitev ne bo prišlo. Oddelek je tako ostal brez štirih zdravnikov, ki so se upokojili, novih ne bodo zaposlili, omenjeni specializanti pa so ostali brez služb – a jih bodo verjetno dobili v tujini in tam mogoče ostali za vedno. Ker ni denarja? Ne, denar je, pred našimi očmi. Le nedotakljiv je.