Zgrešeni tornado

Bernard Nežmah

4. 10. 2013  |  Mladina 40  |  Pamflet

Ko je Zoran Janković potrdil kandidaturo za položaj predsednika »Pozitivne Slovenije«, so to medijski odmevi enoglasno označili za napad na državo. Državo si je vzel za talko, zdaj bo prišla trojka, njegov egoizem nima meja. Gregor Virant je seveda spet zablestel, ko je po svetniško napovedal, da bo ob njegovi izvolitvi zaradi sumov korupcije stranka izstopila iz koalicije, podobno Karl Erjavec, nekolikanj tišje tudi socialdemokratski politiki. Le iz vrst vladajoče »Pozitivne Slovenije« nobene kritike.

Zakaj je mož, ki je bil dolgo ljubljenec medijev, postal naenkrat tak »enfant terrible«? In to v morda najbolj čisti potezi, kot je javna napoved nastopa na strankarskih volitvah?

Župan Janković je pri vodenju glavnega mesta počel vsemogoče rabote, a nobena ni bila deležna tako enoglasne in bučne obsodbe. Ko so ga kriminalisti NPU pred letom aretirali in napravili preiskavo na njegovem domu in na mestnem uradu, je bil to eklatantni primer, da ga organi policije preiskujejo zaradi kaznivih finančnih početij. Toda takrat se iz medijev niso vsule zahteve po njegovem odstopu. Zdaj, ko ni storil nič kaznivega, pa mu sledi medijski tornado.

Oziroma še drugače, politiki in mediji so postavili nenavadno hierarhijo: če te preiskuje KPK, si moralno odpisan, če to stori NPU, gre zgolj za tehnični postopek.

Še pred mesecem je ZJ zahteval sestanek vlade z njegovim mestnim štabom, na katerem je dosegel, da mu je vlada iz proračuna namenila za 3,5 milijona več. Istočasno je njegova dolgoletna desna roka obrambni minister Roman Jakič znižal državno odškodnino občini Postojna zaradi neugodnosti, ki jih povzroča vojaški poligon. In v istem času je vlada zmanjšala proračunski znesek za obnovo cest po državi z 80 na 8 milijonov. Ni ga, ki bi mu v zdajšnjih časih ne odvzeli dela budžetske pomoči, samo župan Janković je dobil 3 milijone več. A to ni sprožilo množične jeze in kritičnih prispevkov v osrednjih medijih. Pri čemer on niti ni prvi bad guy, pač pa premierka Alenka Bratušek, Gregor Virant in ostali člani vlade, ki so sklenili ljubljanskemu proračunu nameniti dodatek.

V imenu česa torej vihar zoper Jankovića? Kaj je njegov tokratni greh? - Njegovo zlodelo je možna posledica rušenja aktualne vlade.

Bi bila to prva vlada, ki bi padla? Leta 1992 je padla Peterletova, leta 2000 Drnovškova, leta 2011 Pahorjeva, leta 2013 Janševa. Pač ustaljena forma reševanja kriz v parlamentarni demokraciji. Tokratni argument je, da je zdajšnji trenutek preveč usoden za državo. In kako deluje vlada Alenke Bratušek? Podpora javnega mnenja ji pada iz meseca v mesec, zdaj beleži le 25 odstotkov naklonjenosti med vprašanimi, takšne količine novih davkov v novejši zgodovini ne pomnimo, proračunski primanjkljaj se rapidno povečuje, tako ali tako je naslednji korak trojka. Kakšna fatalna škoda bi torej bil padec te vlade?

A kaj pravi njena heroina? Medtem ko so se na Jankovićevo napoved kandidature odzvali takorekoč vsi v državi, Bratuškova molči. Še več, vodja ji je naklonil »coup de grace«, ko je svojo usodno odločitev preložil za en dan, v čas njenega obiska v Srbiji, kjer je bila za medije nedosegljiva. Še več, celo tamkajšnjo tiskovno konferenco je odpovedala. Premierka, ki ob novinarskih vprašanjih vedno izgine, si je minuli teden izvolila intervju na nacionalki. Za njene potrebe so potem s sporeda umaknili tedensko oddajo »Studio City«.

A po državi se širi posebna logika izključevanja. ZJ nima več kaj iskati v politiki, JJ naj za vedno izgine iz političnega zemljevida. Nenavadno, za Jankovićem stoji cela stranka in množica oboževalcev, za JJ podobno. Ti, ki ju ne marajo, pa zahtevajo njuno doživljenjsko anatemo, še več, določajo, koga ne smejo drugi voliti!?

Seveda tudi politiki vršijo kazniva dejanja, toda za ta jih pravnomočno obsodi sodišče in jim nameri ustrezno kazen, lahko tudi zaporno. Da pa bi kar glas ljudstva in mediji odločali, kdo ne sme sodelovati v politiki? Nenazadnje je skregano z osnovnim načelom korektnosti jemati strankinemu članstvu pravico, da voli predsednike po svoji volji. Četudi jih drugi ne marajo in celo sovražijo.

V dani situaciji, ko je najprej padel kot mandatar zmagovalec volitev Janković, nato Janševa vlada, in vlada na volitvah poraženi trio Virant-Lukšič-Erjavec pod pupetno premierko, ki doslej ni izrekla niti ene kritike svojemu tutorju Jankoviću, se zdi najbolj blagodejna razpustitev parlamenta in nove volitve. Na katerih pač državljani na novo odločijo, komu najbolj zaupajo, da jih vodi v prihodnje. Če ne drugega, bo vsaj politična hierarhija bolj razpoznavna in v korelaciji z volilnimi izidi.

A za odločanje v politiki je potrebna stvarnost. Pred dnevi so osrednji mediji poročali o trpkem dogodku, ko so leta 1942 nemški okupatorji v Celju staršem odvzeli 645 otrok in jih odpeljali v nemška taborišča. Grozljivo dejanje!

V Ormožu so se pred tedni spomnili tudi strašnega dogodka, ko je po koncu II. svetovne vojne avgusta in septembra 1945 komunistična oblast, katere vlado je vodil Boris Kidrič, staršem nasilno odvzela 39 otrok in jih do smrti izstradala na ormoškem gradu. Horror!

Dva primera nedoumljive krutosti do otrok, toda o drugem osrednji mediji niso poročali. A oba sta del naše zgodovine.

V Rusiji se širi novo oboževanje komunističnega režima, ruska pisateljica in novinarka Svetlana Aleksijevič, ki piše dela o vsakodnevnem življenju pod diktaturo rdeče zvezde, na to odgovarja: zelo močna je danes nostalgija po sovjetskemu režimu in prav zato je nadvse pomembno govoriti o preteklosti, o sanjah njegovih voditeljev, da bi ustvarili novi svet, a tudi o krvavem neuspehu, do katerega je pripeljala romantična iluzija.