
18. 10. 2013 | Mladina 42 | Hrvaška
Biti junak
Prav te dni so za junaka razglasili policista, ki je v domačem mestu snel še zadnji napis v cirilici z neke ustanove.
Ker je turizem na Hrvaškem še edina panoga, ki prinaša kaj denarja, je logično, da se skuša sezona podaljšati in hkrati vpeljati nova turistična ponudba, h kateri naj bi – drugače od dolgočasnega poležavanja in pijuckanja na kaki plaži – sodila tudi vznemirljiva telesna aktivnost. Od nedavnega je zato v modi intenzivno obiskovanje vasi in mest, od tako imenovanih pasivnih, nerazvitih krajev pa vse do turistične meke, Dubrovnika. S seboj je priporočljivo jemati primerno orodje, to sta izvijač in kladivo, lahko celo kaka sekira, kakor se zdi komu priročneje. Vnaprej mora človek tudi vedeti, da je treba na prava doživetja počakati do noči, dan pa je namenjen vztrajnemu iskanju posebnih znamenj na pročeljih državnih ustanov. Ta je treba v zavetju noči odstraniti s priročnim izvijačem, kladivom ali, še bolje, sekiro.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

18. 10. 2013 | Mladina 42 | Hrvaška
Ker je turizem na Hrvaškem še edina panoga, ki prinaša kaj denarja, je logično, da se skuša sezona podaljšati in hkrati vpeljati nova turistična ponudba, h kateri naj bi – drugače od dolgočasnega poležavanja in pijuckanja na kaki plaži – sodila tudi vznemirljiva telesna aktivnost. Od nedavnega je zato v modi intenzivno obiskovanje vasi in mest, od tako imenovanih pasivnih, nerazvitih krajev pa vse do turistične meke, Dubrovnika. S seboj je priporočljivo jemati primerno orodje, to sta izvijač in kladivo, lahko celo kaka sekira, kakor se zdi komu priročneje. Vnaprej mora človek tudi vedeti, da je treba na prava doživetja počakati do noči, dan pa je namenjen vztrajnemu iskanju posebnih znamenj na pročeljih državnih ustanov. Ta je treba v zavetju noči odstraniti s priročnim izvijačem, kladivom ali, še bolje, sekiro.
Tako so v odlični organizaciji politične desnice številne odprave posebnih odredov že skoraj končale delo in Hrvaško »očistile« nepotrebnih napisov v nekakšni tuji pisavi, organizator pa si seveda ne bo dovolil počitka, dokler ne bo odstranjena še zadnja plošča z angleškim, se opravičujem, s ciriličnim napisom. Kot dodatek k tej zanimivi dejavnosti se priporoča pisanje grafitov, kar zadeva vsebino, so možnosti seveda neizčrpne, najprimernejši pa je vendarle: »Ubij Srba!«, kakršen se je pojavil v Dubrovniku, kjer se kar tare turistov.
No, tem brezumnim pohodom tako imenovanih braniteljev, ki so se vrstili dan za dnem, fizičnemu odstranjevanju ciriličnih napisov z državnih ustanov, ustvarjanju nevarnih nacionalističnih napetosti in žaljenju pripadnikov srbske manjšine pa ni – kot bi pričakovali v urejeni državi – sledila takojšnja akcija organov pregona, ki naj bi preprečila zelo verjeten izbruh uličnega nasilja. Zakaj torej hrvaška policija ne opravlja svojega dela? Zakaj predsednik republike – namesto da demagoško poziva k dialogu med premierom in zagovorniki brezzakonja – ne opravlja svojega dela varuha zakonitosti in ne opozori, da se z nasilnim odstranjevanjem tabel z napisi v pisavi srbske manjšine v resnici krši zakon in da je izgrednike treba kaznovati? Zato ker predsednik države pravzaprav uživa celo v tem pouličnem nasprotovanju hrvaški vladi, s katero se že dolgo ne strinja glede tako rekoč nobenega vprašanja; to je razlog, da se zdaj raje spogleduje z zloveščo politično desnico, ki si prav s hujskanjem nasprotnikov zakonitih pravic državljanov srbske narodnosti skuša priigrati politične točke.
Kakšni so resnični dosežki pravne, celo evropske države, pa je najbolje razvidno iz podatka, da policija tega nacionalističnega divjanja ne le ne preprečuje, ampak kar sama sodeluje v njem. Prav te dni so za junaka razglasili policista, ki je v domačem mestu snel še zadnji napis v cirilici z neke ustanove. Potem ga je razigrana množica dvignila na ramena, dejanje poškodovanja, pri katerem mu je vestno priskočilo na pomoč še nekaj policistov, pa so mediji nemudoma začeli opravičevati s tem, da je šlo za »razumljiv čustveni odziv na napis v sovražnikovi pisavi«.
In medtem ko državni uslužbenci kot v kaki zabavni risanki tekajo naokrog in podnevi nameščajo noč pred tem snete cirilične napise, vlada v resnici izgublja tekmo s politično desnico, spretnim netilcem vnovične protisrbske histerije. Toda drugače niti ne more biti, vsaj ne v državi, kjer se radikalna desnica in vladajoča levica tako dobro dopolnjujeta pri tem, da iz najrazličnejših sumljivih osebkov ustvarjata narodne junake, ali pri zavračanju kaznovanja vojnih zločincev. Kajti prav v času, ko pod dejanskim pokroviteljstvom policije poteka akcija uničevanja napisov v »sovražnikovi pisavi«, je na Hrvaško iz Bosne prispel še en zaslužen Hrvat, Dominik Ilijašević, človek, ki je v uniformi hrvaške vojske pred 20 leti skupaj s svojimi »junaki« v Stupnem Dolu v BiH pobil 37 prebivalcev tega muslimanskega mesteca. Večina jih je bila civilistov, starcev, žensk, otrok ... Zaradi tega množičnega zločina je bil Ilijašević, ki so ga sicer v okolici Sarajeva videvali v avtu, na katerem je imel za anteno zataknjeno uho ubitega Bošnjaka, v BiH obsojen na 15 let zapora. Odsedel jih je devet in pred kratkim so ga zaradi lepega vedenja izpustili na enomesečni zasluženi dopust.
Da, da, zasluženi dopust! Izkoristil pa ga je tako, da je neovirano prestopil mejo in prišel na Hrvaško. Tu so ga premagala čustva in novinarjem je zaupal, da v BiH nima več kaj iskati, ter dodal: »Mi Hrvati iz Bosne smo ponosni, da imamo dve domovini. Zakaj torej ne bi imel pravice ostati tu?« In res, zakaj pravice do življenja na Hrvaškem ne bi imel človek z dvojnim državljanstvom, ki je svoje domoljubje dokazoval s posiljevanjem in pobijanjem, vse v imenu tedanje hrvaške politike do BiH? Pravi, da verjame v hrvaške zakone in pravosodje; kako tudi ne bi, saj se bo tu kmalu znašel na prostosti – kar pet let prej kot v Bosni, ker Hrvaška, drugače od Bosne, zločince osvobodi že po odsluženih dveh tretjinah kazni. Tudi ta morilec bo našel zasluženo zatočišče v Hrvaški, državi, ki je že dokazala, da ni mačeha svojim »junakom«, niti tistim ne, ki so pobijali otroke in ženske. Zato pri nasilnem odstranjevanju ciriličnih napisov seveda sodelujejo celo državni uslužbenci, tako kot so nekoč pri rušenju antifašističnih spomenikov. Iz vsega tega se plete ves čas ista, nikoli končana zgodba, zgodba o popolnoma sprevrženih vrednotah, o puhli, neznosno lažni nacionalni junaškosti.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.