Slovenija kot velikonočni zajček

Vlado Miheljak

25. 10. 2013  |  Mladina 43  |  Dva leva

»Slovenija ni poskusni zajček,« nam je zagrozil boter evrskega klana.

No, ne ravno boter, prej consigliere evrskega klana, Jeroen Dijsselbloem je prostodušno iskren. Poskusni zajček je bil denimo Ciper, pa Grčija in sploh sredozemske evrske države, minus Francija plus Irska. Eksperiment je v celoti uspel, saj je razvil metodo prisilnega postavljanja dežel v odvisno razmerje. Države, dosedanje prejemnice pomoči, sicer niso stabilizirale svojega ekonomskega in finančnega sistema, postale pa so trajne in polne odvisnice od posojilodajalcev. Kot džanki, ki mu vsak nov obrok definira naslednjega. Zadnji resnični in veliki eksperiment se je zgodil na Cipru, kjer je evrska finančna politika prelomila in zlomila temeljni bančni tabu: nedotakljivost depozitov. Res da so (zlasti Nemci) s tem želeli pregnati ruske tajkune iz otoške finančne oaze, a zgodil se je paradoks, da sedaj ti isti Rusi, ki so depozite (prisilno) transformirali v delnice, obvladujejo te iste banke.

In sedaj je menda na vrsti Slovenija. Slovenija ni poskusni zajček. Prej velikonočni, ki prinaša darove. Nič več ne bo eksperimentiranja, ampak zgolj raba izkušenj poskusov na predhodnicah. Slovenija kot novost dodaja le moment zdravih sil, ki kličejo na pomoč. Tako nedavna intervencija Janez Janša spominja na Husaka in zdrave sile, ki so klicale na pomoč po praški pomladi leta 1968. Janša 30. 9. 2013: »Glede na stanje, kakršno je danes, svetujemo slovenski vladi, da to stanje čim prej prizna, se z njim čim prej sooči, prizna, da ga sama ni sposobna reševati, in čim prej zaprosi za tujo pomoč mednarodne institucije,« in ob tem ne skriva, da bi rad po vzoru Husaka postal novi (ali ponovni) generalni sekretar partije. Janša 5. 10. 2013 na twitterju: »Tehnične vlade ne bo, pride pa trojka in za njo predčasne volitve.« Torej, od priklica trojke si kar najbolj eksplicitno obeta korist – predčasne volitve.

Seveda pa sedanja vlada ne more nenehno kazati s prstom zgolj na Janšo in njegovo destruktivno in kolaborantsko politiko. Dejstvo je, da ta vlada ne ve, kaj hoče in kako hoče. Nenehno prihaja v protislovja. Kar v taki vladi, v kateri sedita skupaj Erjavec in Virant, pa socialdemokrati in finančni minister, ki grozi s privatizacijo šolstva in zdravstva, ni nepričakovano. Če ne bi Odbor za pravično in solidarno družbo ter Solidarnost (stranka v nastajanju) opozorila na skrajno sporne izjave ministra Čuferja na delovnem posvetu o privatizaciji pri predsedniku države julija letos, bi mediji popolnoma spregledali ali zamolčali ministrovo preigravanje možnosti rekonstrukcije ustavnih temeljev socialne države. Minister se je na tem posvetu čudil, zakaj se ni odprla razprava o vseh vidikih privatizacije in poudaril, da upa, da »bomo proces privatizacije naredili na tak način in s takšno kvaliteto, da bomo odpravili strah pred trgom in liberalizacijo in da se bomo enkrat, v roku dveh let, lahko pogovarjali tudi o privatizaciji storitev, ki jih za zdaj ponuja javni sektor«. In ni ostal zgolj pri namigih, ampak je eksplicitno izrekel: »Mislim o zdravstvu, mislim o šolstvu; tega se sploh nismo dotaknili in to so stvari, o katerih se v tujini pogovarjajo pri vprašanjih o privatizaciji.« Hja, po teh besedah bi morali priti do paradoksa, ko ne bi le podprli, ampak namesto opozicije kar sami zahtevali interpelacijo nominalno socialno usmerjeni čuvarji ustave iz »leve« koalicije. Denimo SD, ker PS tako ali tako ne ve več, kaj misli in meni, če sploh kaj misli in meni. A paradoks SD ni vložena interpelacija proti koalicijskemu ministru, ampak ujetost v koalicijsko lojalnost. Kot je pojasnil predsednik SD Lukšič, interpelacije proti Čuferju ne bodo podprli, ker je navsezadnje finančni minister eden ključnih ljudi vlade. »Če rušiš finančnega ministra, rušiš vlado,« pravi Lukšič in pojasni, da je »finančni minister eden glavnih kreatorjev oziroma personifikacija programa stabilnosti, ki je ključen dokument, na katerem Slovenija gradi mednarodno kredibilnost«. Kar je sicer res. A potem se postavi vprašanje, kakšen program uresničuje in čigave interese zastopa koalicija. In za kakšno ceno.

A do tega prevpraševanja ne pride. Delno tudi zato, ker mediji vse manj aktivno in učinkovito vršijo nadzorno funkcijo. Če drži krilatica nemškega komunikologa Dörnerja, da živimo v medijski demokraciji, da se realnost oblikuje šele skozi medijsko posredovanost in da demokracija seže do tja, do koder sežejo mediji, smo lahko panični. Položaj se drastično slabša. V času, ko je prihajalo do obračuna politike (konkretno Janševega režima) z Delom in javno televizijo, je bilo še znosno. Takrat je bilo mogoče organizirati rezistenco, upor, neposlušnost. Sedaj se konflikt seli na fronto med lastniki oz. ustanovitelji in mediji ter njihovimi ustvarjalci. Dnevnik, Radio Študent, Večer … so trenutno na vrsti. Konstatacija, da je boj z lastniki nevarnejši kot (je bil) boj s politiko, je točna in netočna obenem. Točna, ker lastniki mahajo s specialnim orožjem, ki sliši na ime tržna učinkovitost, netočna, ker se je težko izogniti občutku, da tajkuni in drugi lastniki nosijo medije na oltar politike, da bi si kupili mir in nedotakljivost. In tako so mediji v vsakem primeru žrtev politike. Zadružni oz. notranji odkup bi lahko bil rešitev. Seveda, če bi bil položaj ustvarjalcev tak, da bi to zmogli. A takrat morda sploh ne bilo potrebe.

Zdi se, da se prefinjeno snuje končna rešitev medijskega vprašanja. Skozi zadnja vrata. Aluzija na neki drug, neuspel poskus končne rešitve (Endlösung der Judenfrage) pušča nekaj prostora za optimizem.