Prisluhi in prisluškovanja

Vlado Miheljak

30. 10. 2013  |  Mladina 44  |  Dva leva

Karel: Ja, prrrosim? … Halo?… Kdo je?
N. N.: Jaz sem.
Karel: Kdo jaz?
N. N.: Ne ti, jaz. Karel, jaz sem vendar …
Karel: Ja, slabo se sliši. Nekaj škrrriplje … Sam bog bi lahko bil, pa ne bi razločno slišal.
N. N.: Saj, saj … bog.
Karel: Ah, sedaj pa slišim. Kakšen bog neki! To si ti, Janez.
Janez: Za tebe vsekakor bog. Bog z veliko začetnico.
Karel: Zakaj kličeš? Kaj hočeš?
Janez: Kličem, ker slišim, da me obrekuješ.
Karel: Kako slišiš, ko pa to počenjam samo za tvojim hrbtom?
Janez: Tudi za hrbtom imam ušesa.
Karel: Hočeš reči, da mi prisluškuješ!?
Janez: To si ti rekel.
Karel: Ampak spet nekaj škrta. Pa saj mi menda ne prisluškuješ zares?
Janez: Zakaj pa bi prisluškoval za hec?
Karel: Ne razumem. Zakaj mi prisluškuješ, če si res Janez? Saj se sam pogovarjaš z mano.
Janez: Za vsak primer. Da je vse pod kontrolo. Saj poznaš moje načelo še iz koalicije, ki sta jo z Gregorjem tako nesramno izdala: zaupanje je dobro, nadzor je boljši.
Karel: Ti pa si hujši kot NSA. Nikomur ne zaupaš. Še sebi ne. Bom raje kar prekinil. Pi … pi… pi …
— Prepis prisluha domnevnega pogovora med Karlom in Janezom (vir znan uredništvu)

Pred leti je predstavnik nemškega urada za varstvo ustave (Bundesamt für Verfassungsschutz – BfV) pred poslanci bundestaga cinično ugotavljal: »Mnogi državljani takoj, ko jim kaj škriplje v telefonski napeljavi, pomislijo, da jim prisluškujemo. Zagotavljam vam: ko vam prisluškujemo, ne opazite nobenih motenj v napeljavi.« Če vam torej škrta v telefonu, še ne pomeni, da vam prisluškujejo. A če vam ne škrta, to še ne pomeni, da vam ne. Drugače rečeno, med prisluhi in prisluškovanji sicer je razlika. A občutek, da se jim prisluškuje, imajo največkrat tisti, ki imajo prisluhe. In obratno. Tisti, ki jim intenzivno prisluškujejo, slej ko prej dobijo prisluhe. In postanejo paranoidni. S tem pa pravzaprav niti ni kaj prav hudo narobe. Slabše je, če v teh zloveščih časih niste paranoidni. Ali kot je v nekem intervju še pred padcem železne zavese izrekel na Zahod izgnani ruski nobelovec Josif Brodski: »Seveda sem paranoiden, saj nisem neumen.« (Da to krilatico namesto ruskemu literatu vztrajno pripisujejo našemu Žižku, je spričevalo novinarske nevednosti.) Seveda pa ostaja odprto, kdo je (politični) paranoik in kdo (politični) tepec. Naš zunanji minister ni paranoiden. Našo zunanjo politiko gradi na zaupanju. Tudi na zaupanju do tistih, ki so načeloma nezaupljivi. Ko se je poleti zavalil cunami podatkov o ameriškem velikem ušesu, je kajpak tudi naš zunanji minister pri priči ukrepal. Poklical je k sebi ameriškega veleposlanika in se z njim po moško pogovoril. Po pogovoru je povedal, da mu je ameriški veleposlanik zagotovil, da ZDA Sloveniji niso prisluškovale. In tudi, da bo vseeno še enkrat preveril, ali res niso. Naš zunanji minister je bil zelo zadovoljen. Sam sem bil z odgovorom zadovoljen nekoliko manj. Namreč slabo je, če zagotovilo ni resnično. A še slabše je, če je resnično. Američani nimajo prav nobenih zadržkov glede prisluškovanja. Prisluškujejo vsem, ki so v središču njihovega zanimanja. Še najraje svojim zvestim zaveznikom. Po najnovejših podatkih, ki se spreminjajo iz ure v uro, je bilo pod nadzorom najmanj 35 svetovnih voditeljev. Če naših ni in če Slovenija ni med cilji ameriškega velikega ušesa, to pomeni, da sploh nismo relevantni; da mnenje Slovenije in njenih voditeljev ne more vplivati na njeno delovanje. Da imamo približno tako avtoriteto kot severna soseda Avstrija, katere zračni prostor so Američani v času iraške vojne cinično, brez pojasnila, brez opravičila sistematično kršili …

ZDA so se po drugi svetovni vojni, ko je bila Evropa še pod vtisom pokolov in totalitarizmov vseh barv, legitimirale kot država izvoznica demokracije. Sicer s številnimi lepotnimi napakami, a vseeno demokracije. Kasneje dolga leta hladne vojne kot ena svetovnih velesil. In sedaj že vsaj desetletje predvsem kot svetovna nadloga. Naravna nesreča. Kot suše, povodnji, orkani, cunamiji; … kot neugodne planetarne podnebne spremembe. Javna podoba ZDA nikoli ni bila tako okrnjena, kot je sedaj. Prej so vsaj naivni Američani verjeli v pozitivno misijo in dobronamernost svoje države, sedaj tudi sami vse bolj dvomijo.

Seveda ne gre pričakovati, da bodo ponižni in ponižani evropski politiki naredili v razmerjih z ZDA red. Da bodo zaostrili odnose z velesilo, ki zlorablja temeljno zaupanje. Zato iniciativo in odgovornost prevzemajo mediji, ki izvajajo strašanski pritisk na politike in vlade, da se te opredelijo, da kaj ukrenejo. A ne pri nas. Nacionalna televizija je, denimo, v petek v Odmeve povabila »gasilca« razmer. Namreč Janševega zvestega agenta Damjana Črnčca. Da, tistega, ki je v času afere Depala vas leta 1994, lepo dekoriran z »naglanc« obritimi glavami, frenetično izražal podporo Janši. Tistega, ki je bil že v času spornih poslov in mešetarjenja z oklepniki Patria direktor Voma. Tistega, ki je na prvi seji druge Janševe vlade (februarja 2012) na čelu Sove zamenjal politično nevtralnega Sebastjana Selana. Gostitelji Odmevov ga niso vprašali, ali je normalno in spodobno, da se prisluškuje tesnim zaveznikom in političnim prijateljem, ampak le, kako je mogoče, da tako visoki politiki niso bolje zaščiteni. In kaj je gledalcem nacionalke povedal vojaški in civilni varnostni strokovnjak? Da je prisluškovanje nekaj, »kar je običajno v tem poslu«, ter da »obveščevalno delo, obveščevalna dejavnost je in bo ostala atribut nacionalne suverenosti«. Ni kaj. Globoke misli. Vredne povabila v Odmeve.