Nepremičniki

N'toko

25. 10. 2013  |  Mladina 43  |  Žive meje

Koga bi volili, če bi bile volitve jutri? Ok, verjetno bi tako kot jaz najraje izbrali katero izmed strank, ki še ne obstajajo. Ampak recimo, da bi si lahko izbrali sanjsko stranko s sanjskim programom in kandidati, kdo bi jo vodil in kaj bi ponujala? Ko takole skeniram hipotetične možnosti in se oziram čez mejo, da vidim, kaj ponuja tuje politično tržišče, mi v oči pade samo ena, ki bi bila zares primerna za Slovenijo. To je lahko samo stranka The rent is too damn high Jimmyja McMillana!

Če ne poznate Jimmyja McMillana, takoj odložite delo in vtipkajte njegovo ime v YouTube. Ne bo vam žal. Ekscentrični vietnamski veteran in mojster karateja svoje goreče govore vedno konča s stavkom »Why? Because the rent is too damn high!« Neuničljiv je. Ne moreš mu postaviti vprašanja, na katero ne bi odgovoril s svojim sloganom. Našel je jedro vseh težav v družbi! Z značilno pričesko in v črnih rokavicah je McMillan sicer bolj internetna senzacija kot pravi politik, a njegov odnos do nepremičnin bi Slovencem prišel še kako prav.

V Sloveniji je nekoč, dolgo dolgo je že tega, vsak državljan lahko zgradil hišo ali kupil stanovanje. Tudi blagajničarka v Dolenjki in cestni delavec v Pionirju. Gradnja ali nakup je bil v tako ugodnih razmerah edina logična poteza, če pa si bil kaj več kot fizikalac, si kupil še kak vikend ali stanovanje v Ljubljani. Pufi so z inflacijo itak izhlapeli, družbena stanovanja pa so po osamosvojitvi postala zasebna. Vsi so zadeli na loteriji. Najemati stanovanje bi bilo naravnost absurdno, le norec bi živel kje drugje kot pa pod svojo streho. Norcem primerno so bile tudi najemnine noro visoke. Too damn high, bi rekel Jimmy.

V devetdesetih letih se je zgodil čudež in cene nepremičnin so se nenadoma zvišale. Blagajničarka in cestar, ki sta še vedno na minimalcu, sta zvečer zaspala v hiši, zjutraj pa sta se zbudila v graščini. Spet sedmica na loteriji! Revni ljudje so postali bogati in hkrati ostali revni, saj revež nima pojma, kaj bi počel z bogastvom. Tisti, ki so imeli svoje hiše, so se jih držali kot pijanec plota, nakup pa je postal nedostopen za njihove naslednike. Na eni strani je nastala prva generacija maminih sinkov, ki so ostali doma, na drugi pa prva generacija najemnikov. Oddajanje stanovanj je postalo nov vir dohodkov za velik del Slovencev, ki so postali prava fevdalna gospoda, s celimi četicami študentov v svojih kleteh in garažah. Študenti in mlade družine, ki so odvandrale dlje, kot gre tašča lahko v copatah, pa so poleg sebe začeli preživljati še svoje najemodajalce. The rent is too damn high!

Tiste, ki so odšli od doma, ki so čas namenili pridobivanju znanja in izkušenj in ki so denar vlagali v kaj drugega kot v beton, bodo nazadnje vedno najbolj privili.

A kaj, ko so vse te graščine začele kazati znake staranja. Večina jih je nastala še pod Titom in burja je z vsako zimo bolj mrzlo pihala skozi stara okna. Strehe so začele puščati. Cevi pokati. Zdaj že upokojeni lastniki so ugotovili, da je nepremičnina tudi strošek! Vsako leto ji cena pada, vložka v obnovo pa je vse več! So jih prodali in uživali preostalih nekaj let življenja v udobnejših okoliščinah? So jih vsaj obnovili? Ne! Zvišali so najemnine. Vsako leto lahko za slabše stanovanje plačuješ še več. The rent is too damn high!

A smo se Slovenci s svojo čudno logiko le nekako prebili vse do leta 2013. Naša upokojena blagajničarka in cestar, ki komaj preživita z vse manjšo penzijo in katerih stroški se večajo zaradi pešajočega zdravja in puščajoče strehe, sta se sedaj znašla pred čisto novo kugo: nepremičninskim davkom! Desus sicer nori po vladnih pisarnah, gospodarstveniki se dušijo, župniki se križajo, kmetje pripravljajo traktorje za cestne barikade, a davek bo sprejet. Ali bodo nepremičnine sedaj vendarle prisiljeni prodati? Nikoli! Ugibajte, kaj se bo zgodilo. Zvišali bodo najemnine. The rent is too damn high!

Seveda je nesmiselno pripisovati odgovornost za tak položaj zgolj lastnikom stanovanj. Delali so, kot so bili naučeni, in konec koncev bi bili neumni, če bi ravnali drugače. So le še ena manifestacija našega absurdnega miselnega ustroja, kjer je vedno nagrajena pasivnost, aktivnost pa je sankcionirana. Življenjsko poslanstvo vsakega Slovenca je priti do nepremičnin in na njih sedeti čim dlje, ter poskušati iz njih iztisniti čim več. Enako je s službami in državnimi funkcijami! Prihajam do ugotovitve, da mora vsak segment slovenske družbe, ki ima potencial in interes kaj prispevati k razvoju, najprej plačati oderuško najemnino za uporabo države, ki jo je nekdo pred njimi zadel na loteriji in z njo nima drugega interesa, kot je vzdrževanje statusa quo do smrti. In ni je interesne skupine, ki se ne bi takoj, ko se obeta kaka sprememba, oklicala za najbolj ogroženo in potrebno zaščite, le da ne bi kaj plačala. Razen tisti, ki smo padli na finto, da se moramo vedno prilagajati in spreminjati. Nagrajeni so stiskači in mamini sinki. Tiste, ki so odšli od doma, ki so čas namenili pridobivanju znanja in izkušenj in ki so denar vlagali v kaj drugega kot v beton, bodo nazadnje vedno najbolj privili. Najbolj nepremični ljudje na svetu pa jim pridigajo, kako je v življenju treba biti mobilen.

Zato Slovenija potrebuje Jimmyja McMillana. Potrebuje nekoga tako vztrajnega in norega, da nam bo v nedogled ponavljal: »The rent is too damn high!« Morda bi se čez čas prijelo. Davek na nepremičnine bo prinesel nekaj denarja v proračun, ne bo pa prinesel sprememb v glavah ljudi. Slovencem je namreč vseeno, koliko perspektivnih ljudi gnije doma pri starših ali se seli v tujino, dokler bo mogoče izvleči še zadnje cente iz propadajočih stavb. Draga Slovenija, najemnina za življenje v tebi je jebeno previsoka!