Angeli in demoni

Vlado Miheljak

8. 11. 2013  |  Mladina 45  |  Dva leva

»Od glave do popka smo krščanski, od popka navzdol pa navadni demokrati.«
— Domnevna izjava dr. Boruta Sommereggerja o slovenskih krščanskih demokratih

Dosežek je, če na volitvah nagovoriš veliko več volivcev, kot si realno, glede na standardno razporeditev političnih preferenc, lahko obetaš. A še večji dosežek je, če jih nagovoriš veliko manj, kot je tvoj realni domet. Pač domet glede na razmerje med vrednotami, ki jih prodajaš zapakirane v prepoznavno blagovno znamko, in volivci, ki so zanje dojemljivi. Tako je verjetno največji dosežek v skoraj četrtstoletni zgodovini slovenske večstrankarske parlamentarne kompeticije hiranje na obroke in celo izpad krščanskih demokratov iz državnega zbora. No, v tem mandatu sicer so v parlamentu, a kot vedno visijo na nitki in nič nenavadnega ne bo, če bodo po naslednjih volitvah spet zunaj. Nadaljnja usoda slovenskih krščanskih demokratov, ki trenutno nastopajo pod blagovno znamko NSi, bo bolj odvisna od tega, kdo bo vodil stranko, kot od programske vsebine. V soboto imajo kongres, ki pa bo, kot kaže, še ena zamujena priložnost. Namreč priložnost, da se prenovijo in predvsem osamosvojijo. Tudi tako, da izvolijo vodstvo, ki vsebine ne bo obremenjevalo.

Seveda je danes težko govoriti o čistem potencialu posameznih programskih in idejnih vsebin, ker ne moremo abstrahirati pozitivnega ali (pogosteje) negativnega učinka posameznih reprezentantov. Je pa Mladina konec leta 1988, v takrat še enopartijskem sistemu, naredila prvo javnomnenjsko anketo o političnih preferencah v hipotetično večstrankarskem sistemu. Vrednost takratne ankete ni bila samo v silni provokativnosti (le redko kateri zapis v takratnih Mladinah je bil deležen toliko reakcij v celotni bivši Jugoslaviji in tujini), ampak ker vsebinska izbira strank (še) ni bila obremenjena z učinkom imen političnih osebnosti. Tako je takrat največ (35 %) anketirancev izbralo socialdemokratsko opcijo, nekoliko manj (25 %) krščanskodemokratsko oz. ljudsko, 19 % zeleno, 9,5 % komunistično in le 7,5 % liberalno. In če je decembra 1988 vse skupaj izpadlo kot provokacija, sta bili že nekaj mesecev kasneje večstrankarska ponudba in kompeticija samoumevna realnost. Na prvih večstrankarskih volitvah aprila 1990, kar se danes kar nekako pozablja, so s 17,28 % zmagali prenovljeni komunisti (ZK-SDP), na drugem mestu (s 14,49 %,) je bila ZSMS, ki je zamudila rok za preimenovanje v LDS, na tretjem mestu so bili krščanski demokrati (SKD) z 12,98 % glasov. Kmečka zveza (predhodnica SLS) je dobila 12,55 % in favorizirana SDZ, stranka osamosvojitvenih težkokategornikov (Janša, Rupel, Bavčar, Bučar …), le 9,51 %. In ker je bila zaveza predvolilne koalicije Demos, da v primeru skupne zmage prevzame mandat najmočnejša koalicijska stranka, je že na volilni večer nastal problem. Slavje v Demosu je bilo grenko, kajti zmagali so »nepravi« krščanski demokrati, ne pa prvokategorni »osamosvojitelji«. V tej zmagi koreninijo Peterletove muke, ki so se kasneje še stopnjevale in kulminirale po združitvi SKD in SLS. Slednja je bila sicer logična, a pogubna. Zlasti zato, ker se Peterle in Podobnik nista bila sposobna resnično umakniti v prid novi stranki. Raje sta odrla in pojedla naivno dobronamernega Franca Zagožna. Iz kolobocije je »nastal« Andrej Bajuk, ki je bil sicer popolnoma brez liderskega (in še kakšnega) talenta, a veliko večji problem je bil v tem, da (v nasprotju s Peterletom) do Janše ni znal, niti ni skušal, vzpostaviti minimalno avtonomne politike. Vsaj toliko avtonomne, da bi tradicionalni volivci videli smisel v tem, da volijo NSi, ne pa SDS. Zato so leta 2008 dosegli le 3,4 % glasov in izpadli iz državnega zbora ter za tolažilno nagrado dobili Ljudmilo Novak, na predčasnih volitvah 2011 pa dosegli spet skromen rezultat (4,88 %), ki pa jih je vseeno vrnil v poslanske klopi. Tako sredi krščanske srednje Evrope vegetirajo slovenski krščanski demokrati na robu preživetja. Kongres bo, kot napovedujejo, vrnil stranki izvorno ime. Kar sicer ni nepomembno, ni pa odrešilno. Stranka s sedanjo vodstveno garnituro ni prav nič podobna sodobnim strankam s krščanskim predznakom. Danes pač ne moreš graditi sodobne krščanskoljudske stranke, ki bi nagovarjala spodobni delež volilnega telesa z ekipo zagrenjencev, oportunistov in ljudi, ki zaradi svojega nereflektiranega antikomunizma poveličujejo kolaboracijo, zagovarjajo ali spregledajo zločine ene strani zaradi domnevnih zločinov druge strani. V tisti Evropi, proti kateri pogledujejo slovenski krščanski demokrati, imajo spisano precej drugačno agendo. V njihovem središču ni vprašanje kolaboracije, splava, umetnih oploditev, posvojitev, istospolnih porok … ampak implementacija ekonomske kvadrature kroga, ki sliši na ime socialnotržno gospodarstvo (Alfred Müller-Armack in Ludwig Erhard …). Pač agenda žlahtnih konservativnih strank, kot bi rekel bivši predsednik Kučan.

Na kongresu se bosta sicer Ljudmila Novak in Lojze Peterle spopadla za nosilstvo liste na evropskih volitvah (maja drugo leto). A to ne bo pravi kadrovski spopad. Bo bolj preizkus terena. Nekakšen predgenitalni petting. Morda pa vendarle napoved velikega spopada med Novakovo in Peterletom za vodenje stranke. In v alternativi ali Novakova ali Peterle bi bil najboljša izbira Tonin. A če to zapišemo v Mladini, tvegamo, da smo ga že položili na oltar demokrščanskih demonov.