Kultura rušenja in zakopavanja

Bernard Nežmah

8. 11. 2013  |  Mladina 45  |  Pamflet

V Bohinju se je izkazala država, saj so naposled le podrli nedovoljeno črno gradnjo v podobi lesene hiške. Toda, ali je s tem zmagala tudi pravna država? Njen temeljni postulat je namreč ta, da pravo velja za vse. Dve najbolj razvpiti črni gradnji razvpitega Marka Jakliča in družine Türk stojita nedotaknjeni, z njima pa še tisoče podobnih, medtem ko so zoper 60-letnega bohinjskega možica poslali bagerje, ki jih je varovala četa specialcev. A ne le to, vlada je med tem sklenila, da ne bi bilo gospodarno rušiti vse povprek in pripravlja zakon, po katerem bo moč legalizirati tudi na črno zgrajene objekte. In to kmalu, že v prvih mesecih novega leta.

V trenutku, ko je na mizi amnestija črnograditeljev, represivni aparat v posmeh enakosti pred zakonom izbira še nekaj poslednjih grešnih kozlov. Še ena farsa vladnega aparata Alenke Bratušek, le da peklensko boleča za izbrane tarče.

V državi ravnokar poteka podpisovanje peticije proti davku na nepremičnine, ki jo je v kratkem podpisalo več kot 20 tisoč ljudi. Gesta, ki spet uvaja idejo aktivnih državljanov in obrazec neposredne demokracije, saj prebivalstvo javno artikulira in izraža svojo nejevoljo. Namesto besa in demonstracij uporablja črke podpisa.

A ko so zoper prejšnjo vlado in mariborskega župana besneli tisoči, so jih osrednji mediji izpostavljali na prvih straneh kot ljudske vstajnike. Ko pa isto, če ne večje število državljanov, počne v maniri papirne in e-demokracije, pa javna občila njihov protest komaj da zaznajo. Sporočilo je fatalno: nasilni protesti na ulicah so bolj cenjeni in upoštevani kot organizirano mirno izražanje državljanskih zahtev!!!!? Granitna kocka ima sto krat večjo težo kot podpis pod peticijo.

Množica izbrisanih je s svojimi zahtevami, ki so jih procesuirali na sodiščih, naravnost zgled civilnega upora žrtev državnega aparata. A vlada z zadnjimi predlogi zakona o popravi krivic ravna povsem nedržavno. Problema ne reši z enkratnim dejanjem, saj izbrisanim ponuja zakon, po katerem bodo dobili pavšalno odškodnino, potem pa naj začno vlagati še individualne tožbe. Posledica bo uničujoča za pravosodni aparat, ki se bo po tej poti kopal v tisočih novih sodnih obravnavah. Zakon, ki naj bi razrešil problem, ga na novo odpira.

Dimenzije iracionalnosti državne administracije so pokazali mediji tudi v primeru osnovnošolskih ravnateljev, ki so številčno potovali po seminarjih v Črni Gori in na Kitajskem. Seveda pod imenom – študijskih ekskurzij. Doslej je veljalo, da je študij proces, ki poteka v zbranosti in poglobljenem razmišljanju po šolah, knjižnicah in kabinetih, sedaj postaja enačaj za študij že priložnostno potovanje. Za to, da bi v šoli uvedli kitajski jezik kot neobvezni predmet, mora njegov predlagatelj osebno odpotovati na Kitajsko.

Popolni posmeh svetovni prepletenosti z medmrežno komunikacijo. Še zlasti pa nerazumljivo razsipništvo države, ki ženerozno deli davkoplačevalski denar in to v trenutku, ko državljane na vsakem koraku privija z novimi davščinami.

Čas smrti racionalnosti. No, ob Dnevu mrtvih smo pogrešali predstavnike države, ki bi položili vence pred Barbarin rov.

Če država popravlja krivice do izbrisanih, je po enaki logiki dolžna isto storiti isto do deset tisočev po vojni pomorjenih. Tako kot so moderne slovenske vlade odgovorne za usodo izbrisanih, je tudi vlada Borisa Kidriča odgovorna za poboje civilistov in vojnih ujetnikov. In z njo tudi aktualna vlada, katere pietetna naloga bi bila izdelati vsaj seznam umorjenih v posameznih grobiščih.

V tem ni sama niti ni svetovni unikum. Iz Argentine, Čila in Bosne vseskozi prihajajo vesti o skritih grobiščih, a z njimi tudi prizadevanja po izkopu trupel in DNK analizah, ki bi razkrile identiteto žrtev. Vendar pa v Sloveniji velja novi tabu. Kdor vztraja na teh vprašanjih, je označen kot preštevalec kosti, kot mračnjak, ki dreza po preteklosti, namesto da bi zrl v svetlo prihodnost.

Ta ignoranca pa povzroča permanentno vračanje k istemu problemu. Pravzaprav je neverjetno, zakaj država enkrat ne preseka tega gordijskega vozla zarote molka in ne sproži človečanskega projekta identifikacije po vojni pobitih množic. Ti deset tisoči imajo svoje sorodnike, ki ob Dnevu mrtvih ne vedo, kje prižgati svečko v spomin preminulih prednikov.

A kaj storiti, ko je oblast gluha na te prošnje in zahteve? Preprosto, sorodniki bi lahko začeli množično podpisovati peticijo, s katero bi zahtevali od države, da opravi identifikacijske ekshumacije. Poboji niso bili le akt nasilja proti živim nasprotnikom partijskega režima, ampak tudi barbarska gesta skrivanja trupel in blasfemija, ki je ljudem vzela pravico do groba. V rudniških jarkih naložena trupla, ki so bila zazidana z betonom, pač niso človeške gomile. Za moderno državo je to stanje podcivilizacijsko!!!!!!!!