Neznosne primerjave

Bernard Nežmah

15. 11. 2013  |  Mladina 46  |  Pamflet

V Ljubljani so odprli razstavo o Titu. Sam po sebi zanimiv test moči titoistične nostalgije: koliko ljudi bo pripravljeno svoje simpatije podpreti z nakupom vstopnice? Je pa polemiko sprožil poziv šolam, da dobijo popust za skupinske obiske. Ja, na korak blizu Titovi dobi, ko so ravnatelji ob njegovem obisku ustavljali šolski pouk in pošiljali otroke na ulice z zastavicami, da so mahajoči pričakali velikega vodjo.

V času komunističnega režima so njegov kult gradili v prvi vrsti mediji, ki so vsak dan prinašali samo hvalnice maršalu. Če bi hoteli ponazoriti mentaliteto titoizma, bi morali prikazati film Lazarja Stojanovića »Plastični Isus« iz leta 1971. Film je bil v hipu prepovedan in poslan v bunker za več kot desetletje, avtorja pa ni čakala kariera genialnega režiserja, ampak je končal v zaporu. Delo je še vedno v bunkerju, tokrat ignorance; slovenska nacionalna televizija ga ni nikoli predvajala, celo ob spominskih 25. majih ne.

A kaj je storil Stojanović? Kakšno formo si je bil izmislil, da je lahko izrekel kritiko Titove vladavine? V komaj nekaj več kot uro dolgem filmu se maršal pojavi šele v 42. minuti, in to s posnetkom minuto dolgega govora. Nobenega norčevanja na njegov račun, nikakršne kritike. Zakaj je potem državni vrh dobesedno ponorel?

Režiser se je projekta lotil v maniri srednjeveške retorike norca, njegova pripoved krši vsa pravila klasične pripovedi, vsebina pa lepi med seboj posnetke nacistične, četniške, ustaške, sovjetske in partizanske ikonografije in jih prepleta s hipijevsko zgodbo. Tito je prikazan z vsem spoštovanjem, a usoden je bil naslednji kader, v katerem po beograjskih ulicah teče nagec. Stojanovićev greh je bil v tem, da ga je detroniziral, saj je dosmrtnega predsednika obravnaval kot filmsko sekvenco, enakovredno z odštekanim goloritim mladcem.

Partijski režim je prepovedoval svobodo proste primerjave in zato je preganjal vsakogar, ki bi vodjo prikazal ali postavil drugače, kot ga je slavila uradna ideologija. To je bilo imanentno komunističnim oblastem. Ko je umrl veliki Stalin, je v francoski prokomunistični reviji »Lettres françaises« Pablo Picasso v svoji maniri narisal Džugašvilijev portret. A avtorja legendarne »Guernice« niti njegov izpričani antinacizem ni rešil pred besom partijskih tovarišev. Urednik in pesnik Louis Aragon je takoj priobčil članek, v katerem je ostro obračunal s slikarjem, češ da lahko sicer prosto riše koze, rože, bike, moške in ženske, ne pa našega Stalina.

Danes so primerjave resda dovoljene in tako je bila vesoljna Slovenija osupla nad dejstvom, da so v Bohinju kot črno gradnjo podrli leseno hišo anonimusa, medtem ko so črne gradnje Jakličev, Türkov et consortes varne pred inšpekcijskimi bagri. Ko je bil resorni minister Samo Omerzel iz »Državljanske liste« v »Odmevih« soočen z dvojnimi merili, je razposajeno zamahnil z roko, da primerov ne more komentirati: bohinjski poseg je zanj čist kot solza, o ostalih pa ne more govoriti, ker so še v postopku. Mimogrede, primer Jaklič je bil končan, le da mesece inšpektorji niso našli časa, da bi v akcijo poslali rušilno ekipo.

Nedavno preminuli beograjski advokat Srđa Popović, ki je od šestdesetih let branil plejado jugoslovanskih disidentov, tudi avtorjev »Mladine«, je v enem zadnjih intervjujev postavil, da je beseda izgubila politično težo, saj se danes oblastniki požvižgajo na dialog racionalnosti.

V Ljubljani je zamrla celo najosnovnejša kritična presoja. Pogled na športne lestvice govori o zgodovinskem padcu ljubljanskih ekip »Olimpije«, ki so v hokejski in košarkarski ligi na samem dnu, v nogometni pa tik nad njim. Ergo, konsekventna izpeljava je, da je športna politika župana Zorana Jankovića pokop moštvenega športa. Cena stoženskega kompleksa ima namreč tudi materialno posledico, ki se kaže v tem, da gredo veliki novci zdaj za njegovo vzdrževanje, kar potem umanjka športnim dejavnostim. Toda v tej točki je priznati, da je mestni glavar le realiziral želje splošne evforije, ki je pač prinesla novo protislovno realnost: lepe kolosalne objekte, v katerih pa na povprečnih tekmah ni gledalcev. Investicija v stavbe namesto v športni program se je izkazala za zgrešeno.

Vendar pa se igra primerjav tu ne konča. V glavnem mestu resda nimamo Titove ceste, imamo pa titoistični časopis. V glasilu »Ljubljana« iz številke v številko prinašajo glorifikacijo del ljubljanskega župana. Vse, kar stori, je tu povzdignjeno v zlato. Nobenega drugačnega pogleda, nobenih polemik, nikakršnih alternativ ali kritik. Samo hvalospevi. Celo v primeru nove županove domislice, ko je v mestu, v katerega vodi za nekaj deset kilometrov vpadnic, dal izmed vseh porumeniti le kilometer in pol Celovške ter kilometer Dunajske. Pravi kirurški poseg, plod dolgoletnih študij, ki so izračunale, da če na dveh točkah umetno ustvarijo prometni zamašek, bodo meščani zaradi tega na vseh koncih mesta iz avtomobilov prestopili na avtobuse. Ne, gre za eklatantno norčevanje iz ljudi, toda ljudstvo se ni odločilo za civilni odpor, ko bi šoferji sistematično ignorirali diskriminacijski predpis, ki vpeljuje različne norme, ko ena pravila veljajo na Fužinah in na Viču, druga za Bežigradom in v Šiški.

Glasilo »Ljubljana«, ki je časopis vseh meščanov, pa teh vprašanj ne artikulira. Velja narediti primerjavo s košarkarskim klubom »Olimpija«. Pod županom Jankovićem znese letni proračun za plače igralcev toliko kot izdajanje mestnega trobila.