Referen-dum-dum

Heni Erceg

15. 11. 2013  |  Mladina 46  |  Hrvaška

Če bi se mestna oblast v Splitu odločila na primer prodati, dati v najem ali podariti Dioklecijanovo palačo, torej srce mesta, bi se meščani, ali vsaj večji del Splitčanov, temu uprli. Uveljavili bi pravico do neposrednega demokratičnega odločanja, organizirali bi se, zbrali podpise in šli na referendum ... Tam pa bi ostali praznih rok! Tako kot so, kljub vztrajnim prizadevanjem, da bi del mesta rešili pred kasto objestnežev, ostali Dubrovčani. Zdaj tik nad Dubrovnikom gradijo ogromne hotele s kilometri in kilometri igrišč za golf. Ali tako, kot bodo zelo verjetno na predvidenem referendumu Puljčani ostali brez najprivlačnejšega dela mesta, velikih gozdnih površin in poslopij, ki so kulturna dediščina. Mestna oblast se je pač odločila tako, da bi ugodila nekemu bogatemu domišljavcu.

Toda zakaj so izidi lokalnih referendumov vedno v škodo meščanov? Zaradi pogubne zakonske manipulacije, ki omogoča zmago na lokalni referendumski tekmi samo, če za neko možnost glasuje več kot 50 odstotkov volilnih upravičencev v mestu, za zmago na državnem referendumu, kjer se praviloma odloča o ideoloških vprašanjih, pa je dovolj glas enega samega samcatega državljana. Pri takšni instrumentalizaciji zakonodaje je ni ustave, ki bi recimo Dioklecijanovi palači zagotovila status nacionalne kulturne dobrine, s čimer bi preprečila prodajo, v nasprotju s tem pa se prav lahko zgodi, da bo na referendumu, predvidenem za 1. december, floskula o svetosti zakonske zveze, ki naj bi bila izključno skupnost moškega in ženske, postala ustavna kategorija.

Iz kronologije pohoda konservativne desnice, škofov, katehetov, zakrknjene politične opozicije skozi institucije, zakone, demokratične postopke ... pohoda, ki ga je spremljala neverjetna brezbrižnost levo-liberalne vladajoče koalicije, je mogoče razbrati tolikšno napadalnost, da zlahka predvidimo izid uličnega odločanja in lahko vnaprej razglasimo veliko zmago talarjev nad etničnimi in čisto človeškimi vrednotami sekularne države. Kajti z vključitvijo tako izključujoče opredelitve zakonske zveze v ustavo bodo vse skupine drugačnih državljanov še bolj getoizirane kot doslej. Hrvaška bo država, ki je diskriminacijo uzakonila v najvišjem zakonskem aktu in na široko odprla vrata prizadevanjem konservativnih križarjev, da bi laično državo uredili kot katoliško džamahirijo.

V državi, v kateri je cerkev že doslej vsiljevala svojo voljo vsem delom družbe – od obveznega verouka v otroških vrtcih do tega, da hrvaški škofje sodelujejo pri izbiri urednikov javne televizije –, bo ta vdor vere v ustavo povzročil neprikrito fašistično izobčenje državljanov »nižjega razreda«. Že jutri pa bo dovolj, da bo skupina zaostalih fanatikov z obveznim rožnim vencem v rokah izpeljala »demokratično« odločanje o prepovedi pravice do splava ali o odpravi pravice srbske manjšine do tega, da diha čisti hrvaški zrak, ali o izgonu vseh homoseksualcev iz Hrvaške ali o odpravi cirilice iz javne rabe, kar so že napovedali, pa bo večinska, konservativna, nacionalistična Hrvaška spet slavila zmago.

Najhujše pri tem je, da do neverjetnega vtikanja skrajne desnice v temeljne človekove pravice, kakršna je zakonska skupnost, ni prišlo po njeni krivdi, niti zaradi njene moči, ampak ji je to preprosto omogočila prav sedanja oblast. Ta je pred kratkim – v strahu, da ji bodo podložniki preprečili dosego svetega političnega cilja, torej vstop v Evropsko unijo – sprejela sumljiv zakonski predpis, po katerem je nacionalni referendum veljaven celo, če se o postavljenem referendumskem vprašanju odloči izreči en sam samcat državljan. Zdaj so krščanski fundamentalisti spretno izpeljali prav tako manipulacijo in izrabili politični makiavelizem vladajoče elite, po mnenju katere namen posvečuje sredstvo. Hrvaška, še čisto sveža članica Evropske unije, se s tem že predstavlja kot očitna zanikovalka njenih najpomembnejših civilizacijskih vrednot.

Poleg tega je prav ta oblast še kako pripomogla k sestavi ustavnega sodišča, instance, ki bi edina lahko in bi bila dolžna izrekanje o zakonski skupnosti kot ustavni kategoriji razglasiti za neprimerno, saj je to grob poseg v temeljne človekove pravice, nad katerimi nista ne ustava ne, bogme, Sveto pismo. Seveda se je ustavno sodišče zavilo v molk, njegovega odziva nihče pri zdravi pameti niti ni mogel pričakovati, ker je ta ustanova prav poseben, izrojen proizvod gnile politične pogodbe; v njej ni prostora za pomembne pravne strokovnjake, ampak tam deluje groteskna skupinica samih odsluženih partijskih karieristov. Med ustavnimi sodniki se je znašel marsikdo, od soprog partijskih veljakov do osumljencev za vojne zločine. Z eno besedo, če ima človek politične ali družinske zveze, se zlahka ugnezdi v tej ustanovi, v kateri vlada duh nacionalizma in konservativnega katolicizma.

Kakorkoli že, tudi če tega diskriminatornega referenduma nemara ne bo, recimo zaradi slabega vremena ali ker se bo ustavnim sodnikom nepričakovano le oglasila vest, so se vendarle lepo pokazale vse možnosti skrajne zlorabe občutljivega demokratičnega instituta, ki si jo lahko privoščijo bodisi oblast bodisi različne sfanatizirane skupine. Pri tem se je prepričanje, da je referendum v resnici politični instrument levice, izkazalo za popolnoma zgrešeno, saj v praksi, kakor vidimo, učinkuje kot nadvse uporabno sredstvo konservativne desnice. Vse skupaj pa je le še dodatno podkrepilo tezo o zgolj neznatnih razlikah med politično desnico in levico.