Ničhotneži

N'toko

22. 11. 2013  |  Mladina 47  |  Žive meje

Lahko se še tako trudite, ampak v slovenskih medijih ne boste našli dobre novice. Ljudje je enostavno ne bi prenesli. Samo ošvrknite naslove člankov, ki si jih vaši prijatelji danes delijo po socialnih omrežjih, pa vam bo jasno. Slabša je novica, bolj je popularna. Medijska hiša, ki bi ga v takšnem okolju preveč srala z optimizmom, bi morala kmalu zapreti svoja vrata. Zato morajo v primerih, ko se dejansko zgodi kaj dobrega, novinarji in komentatorji novico čim bolj potopiti v cinizem in skepso, sicer bi jih občinstvo imelo za izdajalce.

Za vsak primer je treba morebitno veselo vest zasenčiti s kakšnim škandalom, ki bo publiko obdržal pred zasloni. Najbolj varne so teme, ki ljudi prestrašijo. V naslov zapiši, da jih bo nekaj »udarilo po žepu«, pa imaš zagotovljeno pozornost. Svoj komentar opremiš s kakšno cinično skovanko (»bratuškizmi« in »janšizmi«) in ga končaš z meglenim moraliziranjem (»Kam smo prišli?«). Za dodaten učinek medijske avtoritete lahko v zaključku spesniš še kakšno črnogledo napoved (»Slovenski vlak vse hitreje pelje v Grčijo ...«) ali pa pravičniško požugaš s prstom (»Vlada, sedi, cvek!«). Če boš bralcu dovolj vneto pritrjeval v prepričanju, da je Slovenija najbolj zavožena država na svetu, boš še dolgo letel na krilih njihovih lajkov. Kdo ve, morda bo katera izmed tvojih ciničnih skovank celo ponarodela in boš avtor naslednjega »Slovenceljna«.

Prejšnji teden je bil za medije izjemno slab, saj je bilo treba napisati kar nekaj spodbudnih novic. Novinarji so zato dali vse od sebe, da ne bi kaj zmotilo ustaljenega scenarija. Razpravljali so o nepremičninskem davku, o rušenju črne gradnje v Bohinju in o tistem nesrečnem gostincu, ki ga je davčna uprava usekala po prstih zaradi njegove dobrodelnosti. Spraševali so se, kakšne voditelje imamo to, da svojim lastnim ljudem rušijo hiše in lačnim trgajo hrano iz ust, medtem ko velikim lopovom spregledajo vse grehe? To so lahko samo demoni, ne pa ljudje! Dokazi so torej na dlani: Sloveniji (tukaj je na mestu kakšna skovanka: ZLOvenija, Slovenistan ...) vladajo najbolj pošastna bitja, kar si jih lahko zamislimo.

Ali cinični, ateistični novinarji res verjamejo v demone? Je možno, da se v celotni zgodovini države ni zgodila še niti ena sama samcata dobra stvar? Ali politiki nikoli ne počnejo drugega, kot da iz čistega sadizma mečejo ljudi na cesto in jim trgajo hrano iz ust? Oprostite mi, če bom zvenel kot izdajalec, ampak tudi najbolj osovraženemu politiku si ne bi upal pripisati takšnih motivov. Mora obstajati boljša razlaga, od kod izvirajo krivice.

Največji izziv za Slovenijo ni boj proti tajkunom in političnim kriminalcem, ampak boj proti cinizmu in črnogledosti, ki jih ohranjata na oblasti.

Dovolil si bom bogokletno teorijo, da se ljudje ne delimo na angele in demone. Majhen del ljudi najbrž res izstopa po svoji pokvarjenosti ali po svoji dobroti, toda celo med njimi se zgodi, da sebičnež naredi dobro potezo ali pa da altruist naredi napako. Takole na oko recimo, da je 5 odstotkov ljudi izrazito zlohotnih in 5 odstotkov izrazito dobrohotnih. Vmes pa je 90 odstotkov »ničhotnih« (opa, skovanka!). Ta množica povprečnežev si ne želi kaj dosti drugega kot imeti mir pred svetom in se ne opredeliti do ničesar. To je tistih 90 odstotkov poslancev, ki potrdi slabe zakone. In tistih 90 odstotkov birokratov, ki jih brez vprašanj izvaja. Na terenu je to tistih 90 odstotkov nadzornikov, inšpektorjev in policistov, ki brez vprašanj izpolnjujejo slaba navodila. Ki brez vprašanj porušijo hišo ali zaprejo lokal in prav tako brez vprašanj podpišejo sporna gradbena dovoljenja. Kot posamezniki so res nepomembni, a ko združiš vse njihovo delo, garantirano dobiš ven krivico! Dobrega državljana (na primer gostinca, ki je delil hrano) sankcionirajo zaradi zakonskih lukenj, ki jih ta ni upošteval, slabega državljana (bogatega črnograditelja) pa ne morejo sankcionirati, saj je ta prišel do svojega premoženja ravno z upoštevanjem vseh lukenj.

Ničhotneži so vsi, ki so prepričani, da nimajo nobenega vpliva in da vsa krivda prihaja »od zgoraj«. V medijih je to 90 odstotkov novinarjev, ki nam ne znajo razložiti, zakaj je kak zakon dober ali slab. Masturbatorski kolumnisti in dežurni pametnjakoviči, ki nam vsako krivico prodajo kot še en dokaz, da je Slovenija na smrt obsojen bolnik. Namesto da bi nam pomagali razumeti dogajanje v državnih institucijah, da bi lahko dobre ukrepe podprli in se slabim postavili po robu, nam cel spekter dogajanja predstavijo enako: karkoli se zgodi, je enako slabo in vas bo udarilo po žepu! Na ta način skupaj s slabimi potopijo tudi dobre ideje in se nikoli nič ne premakne.

Med navadnimi državljani pa so ničhotneži vsi ciniki, uživajoči v blaženi otopelosti, ki prihaja iz prepričanja, da se nič ne da storiti. Vsi, ki ob spodbudnih novicah doživijo nekakšno razočaranje. Ki nočejo slišati, da je mogoče storiti še marsikaj. Ki nočejo verjeti, da Slovenija še zdaleč ni najbolj brezupna država na svetu in da njeni politiki niso nič bolj koruptivni kot tisti na drugi strani meje.

Bolj se bojim, da je najbolj povprečna država. 90 odstotkov ljudi iz vseh slojev družbe si samo želi, da bi jih vsi pustili pri miru in da se jim ne bi bilo treba do ničesar opredeliti, pri čemer jim mediji z veseljem ugodijo. Državo jim prikazujejo kot neko brezupno zlo, s katerim se ne splača ukvarjati. Ko množica ljudi opravlja svoje delo brez refleksije, vizije ali občutka osebne odgovornosti, pridno ustvarja svet, v katerem prosperirajo samo goljufi. Dokler se ne znebimo ideje, da je mogoče imeti demokracijo brez aktivnih državljanov in odgovornih medijev, se bomo še naprej čudili takšnemu stanju. Največji izziv za Slovenijo ni boj proti tajkunom in političnim kriminalcem, ampak boj proti cinizmu in črnogledosti, ki jih ohranjata na oblasti.