Črna luknja v glavah ministrov

dr. Bogomir Kovač

29. 11. 2013  |  Mladina 48  |  Ekonomija

Odstop dveh ministrov po izglasovani zaupnici vlade je samo navidezno nepričakovano politično dejanje. Dejansko gre za logično posledico treh silnic, razpok v vladni ekipi in koaliciji, razvojnih problemov dveh ključnih področij države in vodstvenih slabosti obeh ministrov. To je preprosto političnoekonomski davek, ki ga vlada in država očitno morata plačati, če želita rešiti svoje razvojne zadrege. Problem je samo, kako bosta koalicija in vlada sedanjo politično krizo rešili na ekonomsko vzdržen način.

Vladna kriza in odstop dveh ministrov sta na eni strani del trenj, ki nastajajo v koaliciji. Vladna kriza je visela v zraku, počilo je v resorju gospodarstva in zdravstva, ki sta med seboj usodno povezana. Na eni strani že vse petletno krizno obdobje ne vemo, kako voditi pametno politiko spodbujanja gospodarske rasti, še najmanj dvakrat dlje pa ne znamo rešiti razvojnih problemov slovenskega zdravstva. Niti Stepišnik niti Gantar nista bila sposobna obrniti voza dolgoletne razvojne letargije, premalo karizme, politične energije in strokovne podpore sta imela, da bi bila kos tej nelahki nalogi. Pustimo ob strani zdravstveno reformo, poglejmo zgolj zadrege na gospodarskem področju.

Finančna, bančna in dolžniška kriza že pet let postopoma poglablja ekonomsko krizo. Prizadete so politične institucije, kreditni sistem, mednarodna trgovina, investicije, fizični in človeški kapital, vsa možna kolesja dolgoročne rasti. Pred nami je dolgo obdobje stagnacije, EU grozi deflacijska depresija, poglabljanje negotovosti, poslovni pesimizem. Domala ničelna rast povečuje problem javnega dolga, stroški zadolževanja postajajo nevzdržni, finančni tokovi pa ne pridejo do produktivnih naložb, rast duši premajhno povpraševanje. Gre za sila neugodno kombinacijo sistemskih, strukturno razvojnih in redistribucijskih razlogov, ki jih danes preprosto imenujemo »japonska bolezen«. Če pustimo ob strani nekatera »sporna« zdravila, novo monetarno ureditev, višje inflacijsko sidro in spodbujanje trošenja, tudi države, ostaja pred nami klasičen nabor razvojnih politik, ki povezuje tehnološko, industrijsko, konkurenčno, regionalno in še kakšno področje. To pa je polje, ki ga pokriva gospodarsko ministrstvo te države.

Seveda je Stepišnikov zaplet s subvencijami paradoks, ker je to ena osrednjih dejavnosti ministrstva. Eden od komentatorjev se je šaljivo poigral z mislijo, da bi bilo najbolje ministrstvo celo ukiniti in s tem rešiti problem politične izbire. Morda bi s tem najbolje potrdili sporni tezi »laissez-faire« kapitalizma, kjer so tržne sile edine poklicane in sposobne za razvojni zasuk, ko se krize iztečejo kot naravna kataklizma. Kot da so Toyota in Samsung, ali pa Tata in Siemens rezultat nekakšnih božanskih tržnih sil, kot da so razvoj Silicijeve doline ali pa Bostonske ceste 128 rezultat stremljenj Wall Streeta in Hollywooda. Dejansko ekonomska rast vedno zahteva strukturne premike, ki temeljijo na akumulaciji znanja, implementaciji in adaptaciji novih tehnologij ter koordinaciji poslovnih aktivnosti. Tega tržni subjekti sami ne morejo storiti, vsi razvojni prodori so bili vedno kombinacija podjetniških nosilcev in močne državne intervencije, od carin in subvencij do ciljanja sektorjev in razvoja znanja. Toliko glede vsesplošne amnezije o ekonomski zgodovini, ki prevladuje pri nas.

Industrija doživlja renesanso, posebno z vidika zelene domače usmeritve in storitvene podpore dizajna, logistike ter informatike. A za zdaj imamo preveč praznih besed in malo uporabnih korakov.

Žal smo zadnji sistemski pristop k industrijski politiki imeli pred več kot desetimi leti z ministrico Petrinovo, od tedaj so vsi gospodarski ministri sejali več zmede kot uporabnih rešitev. Seveda smo pri splošni zadregi, ki je trojna. Najprej gre za odločitev, da industrijsko politiko, če uporabim ta generični pojem, sploh potrebujemo. Potem sledi odločitev, kakšna naj bo, bolj sektorska (vertikalna) ali splošno spodbujevalna (vodoravna), morda kombinacija obeh. In na koncu gre za izpeljavo, ki je odvisna od sposobnosti države glede razvojnega menedžmenta in sodelovanja podjetniškega sektorja. Toda kako priti do rešitev v državi, kjer je razprava o nacionalnih šampionih anatema, podeljevanje subvencij zarota lobijev, spodbujevalna migracijska politika narodno izdajstvo, industrijska in razvojna politika pa črna luknja v glavah aktualnih ministrov.

Za začetek bi bilo dobro, če bi industrijsko politiko v pravem pomenu sektorskega, regionalnega in splošno spodbujevalnega okolja dejansko postavili v središče vladne agende. Namesto fiskalne konsolidacije sta ciljni funkciji rast in zaposlenost, gospodarski minister naj bo enako močan kot finančni. Pri tem je pomembno, kako združiti kredibilne sistemske rešitve, pametno eksperimentiranje in učinkovito evalvacijo. To troje je ključ rešitve in zato tudi algoritem vsebinskega premisleka novega ministra ali ministrice. Naj bo to vodilo izbire, ne pa poslovna botrstva in nova politična preigravanja, kot jih napoveduje nepogrešljivi Erjavec. Za začetek se morda zgledujmo pri Britancih, kjer je njihov vladni BIS v sodelovanju z LSE že lani pripravil uporabno agendo protikriznih ukrepov za spodbujanje rasti, konkurenčnosti, internacionalizacije in razvoja. Industrija doživlja renesanso, posebno z vidika zelene domače usmeritve in storitvene podpore dizajna, logistike ter informatike. Za zdaj imamo preveč praznih besed in malo uporabnih korakov.

Morda je čas, da nosilci biznisa, ob razvpiti obletnici Kennedyjeve smrti, ponovijo za njim, kaj lahko sami storijo za državo, preden jo vedno znova kličejo na pomoč. Morda bo potem lažje rešiti rebus napačnih poslanstev, kjer sindikati odločajo o državi, gospodarske zbornice igrajo vlade, centralni bankirji rešujejo podjetja, ministri pa se urijo v političnem pokru. Natočimo si čistega vina, da nova trta ne pozebe, še preden kaj obrodi.