Gospa molči

dr. Bogomir Kovač

6. 12. 2013  |  Mladina 49  |  Ekonomija

Urejanje prostora je očitno travmatična obsesija vseh slovenskih vlad po osamosvojitvi. Razlog je preprost. Urejanje prostora velja za enega temeljev državnosti, pomeni pomemben vir želene politične legitimnosti, je pa tudi pomemben vir proračunskih prihodkov. Na nenavaden način vlada sedaj hiti z legalizacijo črnih gradenj, obljublja sistemsko ureditev prostorske zakonodaje in informacijsko poenostavitev administrativnih postopkov. Pri tem sedanji prostorski minister Omerzel postaja vse bolj podoben Černaču v prejšnji Janševi vladi, tako glede strokovnih neumnosti kot tudi nove sistematizacije prostorskega kaosa.

Črne gradnje so stalnica in ne epizoda sodobne slovenske urbanizacije. Ta se vleče že iz socialističnih časov, ko so stihijsko urbanizacijo in razpršeno nastajanje naselij opravičevali s posebnostmi poselitve in zaposlitve, socialnodemografske strukturo prebivalstva in razredno naravo samograditeljstva. Zakonodaja se je ob črne gradnje prvič obregnila leta 1978, toda vsi poskusi pravnega reda pri posegih v prostor so bili doslej neuspešni. Ljudje so preprosto gradili brez ali mimo ustreznih dovoljenj, če je bilo to zanje ugodnejše. Politiki pa so pred to samovoljo vedno znova pokleknili, legalizacije črnih gradenj so v novi državi postale sistemski način urejanja prostora. Nihče do danes ni izračunal družbenih stroškov te razpršene stihijske gradnje in škodne legalne uzurpacije prostora, ki je trajno razvrednotila naravno in urbano krajino.

V novo državo smo stopili, po tedanjih ocenah, z okoli 30.000 nedovoljenih posegov v prostor. Po dveh velikih legalizacijah je danes številka verjetno podobna, čeprav država nima jasnega pregleda glede črnih in neskladnih gradenj. Zamudila je pri zmedenem popisu nepremičnin, ohranja površne postopke geodetskega vpisa in pridobitve hišne številke, ponavlja upravne napake pri procesiranju in nadzoru gradnje. Nove legalizacije se tako loteva brez pravih evidenc, brez vsakršne analize in mimo konsistentnih rešitev nove zakonodaje, ki jo zahtevajo strokovna združenja in civilne iniciative.

Danes je uradno več kot 8500 nerešenih inšpekcijskih primerov in domala 1500 zadev s pravnomočnim in izvršljivim sklepom, toda prisilno porušenih je letos 15 objektov, odstotek spornih primerov. In znotraj te zmede in neučinkovitosti je minister Omerzel dosegel začasni moratorij na izvršbo odstranjevanja črnih gradenj, temu bo spomladi sledil zakon o legalizaciji nedovoljenih, toda neproblematičnih gradenj in potem bo vlada ponudila novo prostorsko in gradbeno zakonodajo. Sporen je že sam vrstni red teh pravnih korakov in aktov. Zakaj ščititi evidentirane kršitelje zakonodaje z navidezno enakopravnostjo pred zakonom, čemu pravno izpeljati legalizacijo pred novo sistemsko ureditvijo? Serija neumnosti. Domala splošna amnestija je v pravni državi njeno nasprotje, sistemski zakon po naravi reči omogoča merila za podrejene zakone, ki urejajo črne gradnje, in šele jasna povezava nadzora prostorskih, davčnih in kazenskih postopkov jih lahko prepreči.

Črnograditeljstvo je eden največjih prekrškov v državi. Uzurpacija prostora in degradacija okolja je namreč trajna, škoda in družbeni stroški so dolgoročni, zato to zahteva ničelno toleranco.

Zakaj se vladi nenadoma tako mudi? Obstajata dve razlagi. Prva je politična. Recimo, da se v letu evropskih in lokalnih volitev želi preprosto prikupiti volivcem in posebnim interesnim skupinam. Toda legalizacija črnograditeljev koristi manjšini in prizadene večino, ki pravila upošteva in spoštuje. Povečanje legitimnosti na račun legalnosti je torej preprosto napačen politični račun, vedno in za vsakogar.

Drugi razlog je morda ekonomski. Vlada želi z legalizacijo napolniti blagajno, prodaja odpustke za grehe, kar so počeli vladarji in cerkve od vekomaj. Težava je tu dvojna. Vlada za zdaj ni povezala gradbenih in davčnih politik ter postopkov, kot na primer v Italiji. Hkrati v novem davku na nepremičnine uvaja zgolj trikratnik obdavčenja do legalizacije, kar je premalo za resnejši izkupiček države.

Če bi hotela tukaj napraviti red, bi morala ravnati drugače. Če je urejanje prostora kot javnega dobrega prvovrstna državna dejavnost, mora stati na čelu sprememb vlada in ne ministrstvo, Bratuškova in ne Omerzel. Drugič, črnograditeljstvo je eden največjih prekrškov v državi. Uzurpacija prostora in degradacija okolja sta namreč trajni, škoda in družbeni stroški so dolgoročni, zato zahteva ničelno toleranco. To pomeni, da ni amnestije za prostorske prekrškarje, legalizacija črnih gradenj torej ni mogoča. Tretjič, vse oblike odstopanja (zunaj določene tolerance) za neskladne gradnje so prekrški z enkratnim plačilom pri prijavi in dejanski dodelitvi uporabnih dovoljenj, brez katerih ni komunalnih in energetskih storitev. Četrtič, vsa delna in omejena priznanja črnih gradenj ex post (sprememba prostorskih aktov, posebne prilagoditve zgradb …) dobijo status začasne prostorske registracije (obnova na pet ali deset let) in trajni položaj posebnega davčnega zavezanca, dokler stavba uzurpira javni prostor. Višina posebnega obdavčenja je primerljiva s petnajstletno amortizacijo (pet- do desetkratnik normalne obdavčitve). Petič, vse druge črne gradnje so predmet rušenja v naslednjih petih letih, vse začete črne gradnje, tudi samograditeljstvo, nadzirajo in takoj sankcionirajo gradbene in davčne inšpekcije.

Sporočilo je jasno. Legalizacija politično ni mogoča, črnograditeljstvo se ekonomsko ne izplača. Osrednje vodilo sta poenostavitev postopkov in povečanje odgovornosti med projektanti, izvajalci, investitorji, lastniki in državo. To je velik in zahteven sistemski premik, zato sta sejanje obljub in zaletavost Omerzela bolj dokaz nezrelosti kot sposobnosti vladne administracije. Za zdaj gospa molči, toda tudi to je dovolj glasen odgovor.