Pohod desničarjev

Heni Erceg

29. 11. 2013  |  Mladina 48  |  Hrvaška

Po tekmi med Hrvaško in Islandijo je nogometni zvezdnik Josip Šimunić od nekod privlekel večji megafon in vanj zarjovel: »Za dom!« Stadion, torej 30 tisoč ljudi, mu je evforično odgovoril: »Spremni!« Ta fašistični pozdrav, ki je na Hrvaškem sicer prepovedan, ker ga je mogoče povezati z zločini nekdanje ustaške države, v resnici odlično odslikava razmere v državi, kjer nacionalistična desnica, branitelji, duhovniki in opozicija že nekaj mesecev vztrajno marširajo po ulicah, stadionih, v televizijskih oddajah in prepričujejo javnost, kako bogoskrunske so istospolne skupnosti in kakšno grožnjo pomeni cirilica za obstoj naroda.

Kakorkoli že, stvari so šle predaleč, da bi bilo mogoče govoriti zgolj o občasnih, posameznih izpadih, ozračje je prežeto s sovraštvom, država nevarno koraka vzvratno, precejšen del državljanov pa se vede, kot da se je v trenutku, ko je Hrvaška vstopila v Evropsko unijo in je ta nehala igrati skrbnico in vzgojiteljico ter je novo članico prepustila samo sebi, strgal z verige.

Od takrat se Hrvaška pospešeno vključuje – le z nekoliko primitivnejšimi metodami – v model vse močnejše evropske konservativne desnice. Nedavno dogajanje v Vukovarju, kjer so med praznovanjem obletnice medvojnih dogodkov v tem mestu varuhi nacionalne mitologije državnemu vrhu in tujim diplomatom grobo preprečili vstop na tamkajšnje pokopališče, so številni analitiki in državni birokrati lakonično označili za vrnitev v devetdeseta leta. Tako se sedanja vlada nekako skuša izviti oziroma otresti odgovornosti, ker je Hrvaška spet postala kraj, kjer res ni prijetno živeti. Dejansko levoliberalna vladajoča koalicija zadnji dve leti vztrajno zmanjšuje pomen hude zastrupljenosti naroda z ideologijo, zaradi katere tudi fašistični pozdrav »Za dom spremni« nenehno poslušamo ob številnih javnih dogodkih, zakonski ukrepi, ki bi morali temu slediti, pa praviloma izostanejo. Tako smo prišli celo do vsega prezira vrednega referenduma o ustavnem varstvu zakonske zveze in drugega o prepovedi rabe cirilice pa do kordonov »junakov«, ki na ulicah legalno oblast razglašajo za neljudsko in protihrvaško. Ti očitki so paradoksalni, saj ravno socialdemokrati nikakor nočejo opustiti retrogradne nacionalne mitologije, zato slab socialni položaj, za katerega ta vlada očitno nima rešitve, brez dvoma ni edini razlog za kaotične razmere v družbi.

Kar zadeva levo vladajočo koalicijo, se vse skupaj samo ponavlja, in to kako. Ko so leta 2000 socialdemokrati prvič prevzeli oblast, so bile gospodarske razmere dobre, življenjska raven državljanov se je zviševala, vlada pa je kljub temu kazala očitno nepripravljenost, da se otrese obremenjujoče protidemokratične dediščine Tuđmanovega režima. Tedaj je po enakem scenariju kot zdaj nacionalistična desnica uprizorila množično zborovanje na splitski rivi pod geslom Pohod na Zagreb; domnevno naj bi ga pripravila v podporo razvpitemu vojnemu zločincu, ki je bil pozneje obsojen na 12 let zapora, v resnici pa je bil edini namen tega zborovanja rušenje tedanje oblasti. Vsi protagonisti uličnih neredov so bili isti kot danes, to so tako imenovani branitelji, cerkev, opozicija, različni ljudje z družbenega dna, a socialdemokrati tedanjega premiera Račana so, namesto da bi se odzvali pogumno in odločno, bojazljivo še naprej koketirali z nacionalisti, paktirali z vojnimi zločinci, dopuščali nacistično dretje na stadionih in nevarno medijsko šovinistično propagando, niso se ozirali na svoje volivce ali na redke neodvisne, leve medije. Seveda so tri leta pozneje na volitvah doživeli poraz, oblast v državi pa je spet prevzela konservativna desnica.

Kaj se je torej zgodilo v veliko boljših družbenih razmerah, kot so današnje, ki so popolnoma pesimistične in že same po sebi plodna tla za krepitev radikalnih idej. Danes na ustavno ureditev jurišajo isti protagonisti kot pred leti, na stadionih, ulicah in izpred cerkvenih oltarjev je slišati enako retoriko, enaka sta nacionalna gorečnost in sovraštvo do etničnih in spolnih manjšin. V skupni nalogi so se združili ulični razgrajači in akademiki, kolovodja vsesplošnega desnega besnila pa je pisec, danes dementni fašist Slobodan Novak, ki nastopa z neokusno epistolo o homoseksualni manjšini, ki naj bi bila »deviantna in ogabna« in naj bi »vznemirjala večinsko javnost«. Strahotno sporočilo priljubljenega pisca besedil iz šolskih čitank je, da bi bilo treba »takšne« sodržavljane poslati v taborišča, tja, kamor jih je nekoč davno že pošiljal hrvaški nacistični režim pod veselim sloganom Za dom spremni!

Torej ni prav nič drugače kot pred 13 leti, scenarij spodkopavanja neznosno osovražene levoliberalne oblasti je enak, žal pa je tudi oblast sama neznosno enaka. Recimo površni, nedorečeni odnos premiera Milanovića do odkrite diskriminacije manjšin in njegovi zgrešeni politični dogovori, kakršen je bil tisti z nekdanjim haaškim obtožencem, medvojnim junakom, generalom Gotovino, kateremu je omogočil donosni ribolovni posel, pri čemer je zakone kar zaobšel, in izpolnil vse njegove zahteve, samo da mož ne bi prestopil k nasprotnikom. Potem pa zagledamo Gotovino med njegovimi desničarskimi viktimologi, ki s skupinskim nasiljem vladi iz Vukovarja sporočajo, da se ji je čas iztekel. Resnično, če ne že zdaj, potem zagotovo na prihodnjih volitvah.