Visokim petam navkljub

dr. Bogomir Kovač

20. 12. 2013  |  Mladina 51  |  Ekonomija

Adventni čas je nenavadno zgoščen, vse je v znamenju reševanja evropske bančne krize, doma in v okviru evropskih institucij. Vlada je dobila potrditev EK za začetek bančne dokapitalizacije, ustavni sodniki odločajo o usodi nasilne konfiskacije lastnikov podrejenih obveznic, na ravni EU odločajo o mehanizmih sanacije bank in pogojih nove bančne unije. V igri so izjemno pomembne reči, ne zgolj zaradi bank in vrtoglavih številk njihove sanacije. Gre za usodo temeljnih postulatov pravne države in tržne ekonomije, evropskih načel subsidiarnosti in suverenosti, pravičnosti in proporcionalnosti. Zdi se, da sta za nas v teh procesih ključna dilema vloga in položaj imetnikov podrejenih obveznic, podcenjena in povsem spregledana točka preloma celotne bančne operacije.

Dogodki se nizajo z domala filmsko naglico. Prva ministrica je ob začetku sanacije bank evforično gostobesedna, njen finančni minister kot vedno govori v enozložnicah, guverner BS v zadregi razlaga, kar se razložiti še da. Težava je v izhodišču trojna. Prva zadeva našo sposobnost domisliti različne možne scenarije financiranja države, restrukturiranja bank in podjetij, razvojno strategijo rasti in znižanja brezposelnosti. To vključuje tudi oceno, kako voditi politiko do EU. Od tod izhaja druga pomembna zgodba. Reševanja bank bi se vlada morala lotiti s predhodnimi pogajanji z EU glede pogojev pregleda bank, virov financiranja, načinov sanacije. Korak, težak skoraj pet milijard evrov, se mora začeti z ekonomsko diplomacijo, potrebovali bi memorandum med RS in EK in ne zgolj podpis pogodbe o pregledu kakovosti bančne aktive (AQR). In tretjič, na ravni EU je iskanje načina skupne sanacije bank in izgradnje tristebrne bančne unije poln neznank. Odobritev bančne sanacije danes poteka prek presoj državnih pomoči in sekretarja Almunia, kar je neumnost, saj banke niso običajna podjetja in pri reševanju bančne krize ne gre za problem konkurenčnosti.

V tem evropskem sistemskem kaosu se nismo znašli. Teoretsko je kaos v svoji nelinearni kompleksnosti občutljiv glede začetnih pogojev, zahteva razumevanje delcev celote in notranjo urejenost sistema. Ključna so predvidevanja in razumevanje algoritmov sistema. In sistemske okvire bančne krize naj bi določal Zakon o bančništvu. Toda njegova jesenska novela (ZBan-1L) ponuja nevaren politični precedens, podobno, kot je to veljalo za ZUJF lani. Spisali so ga nekateri pravniki, ki so že doslej tej državi povzročili veliko škode. Niso bila dovolj opozorila ZBS, zakonodajne službe DZ in nekaterih strokovnjakov. Vlada in koalicijski poslanci so zakon potrdili, opozicijo je zanimalo zgolj iskanje finančnih požigalcev. Toda prav razprava o ustavnosti tega zakona je vlado politično razgalila, konfiskacija imetnikov podrejenih obveznic spominja na mračne čase komunističnega režima po drugi svetovni vojni. Kako je to sploh mogoče in zakaj nihče ne povzdigne glasu?

Novela zakona o bančništvu je prenevarna igra in vaja preveč neposredna, da bi smeli molčati, ne zaradi manjšine danes, temveč večine jutri.

V ZBan-1L je najbolj problematično prav določilo, da v primeru državne dokapitalizacije preneha terjatev vseh podrejenih upnikov, kot da bi bila banka v stečaju. Konfiskacija lastnikov je po tem zakonu popolna, kot da v zaporedju celo možnih poplačil obveznosti banke ne ostaja ničesar, zakon preprosto prekinja kakršnokoli pravico poplačila. Še več, ta zakon enostransko in vnaprej razlaščenim upnikom prepoveduje tožbo proti banki. Za nična so razglašena zagotovila v prospektih in na prodajnih potrdilih o vpisu obveznic (NLB 26), ki imajo po naravi reči značaj obligacijskih razmerij, kjer so tveganje neplačila povezana s stečajem banke ali njeno likvidacijo. NLB je komitente o popolni razlastitvi že obvestila, nihče tega ni zanikal. Vlada je v svojem mnenju, ki ga je predložila ustavnemu sodišču, še enkrat ponovila svoja zavajajoča stališča do pravil EU o državnih pomočeh, nezadostnosti lastnih sredstev za sanacijo in škodljivih posledicah, če sanacije zaradi nekaterih spornih členov ne bo izvajala. Toliko političnega sprenevedanja ni premogla niti Janševa vlada.

Kje je problem? Če neka država zanika obligacijska razmerja, ruši pravne temelje tržne družbe, če nasilno razlašča, izgublja zaupanje kot vrednostni temelj trga. Brez tega tržno gospodarstvo ne more delovati. Zato v takšni pravni in vrednostni negotovosti ne moremo pričakovati odrešilne tuje privatizacije, vsaj ne za pošteno ceno in s strateškimi namerami. Ne glede na novo evropsko politiko glede sanacije bank (koncept »bail-in«) takšne konfiskacije ni izpeljala nobena članica EU. Vlada je s svojim ukrepom povsem spodkopala notranji trg obveznic, zato oportunitetni stroški tega daleč presegajo vrednost obveznosti izbrisanih »podrejencev«. To je resna destabilizacija finančnega sistema, ker se bomo morali zadolževati izključno na tujem. S tem ogroža temelje politično-ekonomske suverenosti te države. In to na točki, kjer bi morali EU dokazati, da vztrajamo pri pravnih in ekonomskih temeljih tržnega gospodarstva in pri tem zagovarjamo principe subsidiarnosti in odgovorne proporcionalnosti. Namesto tega vlada ponuja gnusobo političnega voluntarizma in slepo podrejanje interesom špekulativnega kapitala.

Sklenimo. ZBan-1L je dramatičen pravni, ekonomski in politični zdrs te vlade. Oblast je tu izgubila kompas. Protiustavnost je grozeča, logika javnega interesa sprevržena. Kar so danes vzeli 2000 »podrejencem«, bodo jutri morda storili dvema milijonoma varčevalcem, pojutrišnjem lahko razveljavijo diplome in nas razlastijo premoženja … Brez popravkov bi morala finančni minister in predsednica vlade prevzeti popolno politično odgovornost. To je prenevarna igra in vaja preveč neposredna, da bi smeli molčati, ne zaradi manjšine danes, temveč večine jutri. Berite Arendtovo in zaplešite Jančarjev briljantni valček, visokim petam navkljub.