Literate preganjajo, mar ne?

Vlado Miheljak

3. 1. 2014  |  Mladina 1  |  Dva leva

»Janša je nepremičnine plačal s honorarji od knjig.«
— SDS je v zadnjem koledarskem tednu uspelo lansirati šalo leta

Kdo je finančno najuspešnejši literat? Gotovo boste porekli, da je najuspešnejša J. K. Rowling, gospa, ki je začela kot brezposelna mati samohranilka leta 1997 pisati serijo romanov o Harryju Potterju. Dosegla je fantastičen uspeh, ki jo je izstrelil med najbogatejše Britanke. Kako ne, ko pa so ji romani, filmske in ostale pravice navrgle krepko čez 600 milijonov evrov. Veliko, a tudi razumljivo, če računamo, da je s svojim pisanjem in izvedenimi deli naslavljala in očarala bralce in gledalce po vsem svetu. Menda je prodala več kot 450 milijonov izvodov knjig (!). Filmski domet pa je bil še veliko večji. Prevajana je bila v 67 jezikov. Jo bo kdo presegel? Bo. Pravzaprav jo je že.

Namreč največji slovenski literat Janez Janša je v relativni primerjavi vsekakor uspešnejši. Nagovarja dvomilijonski trg. V slovenskem jeziku. In – zgolj za umetniški vtis – menda tudi v angleškem. Za to isto slovensko publiko. Kajpak ne vseslovensko, ampak zgolj za tisto, ki je dovzetna za njegovo fikcijo. Da, tako Rowlingova kot Janša bralcem prodajata fikcijo, le da je pri prvi v središču namišljeni lik, čarovniški vajenec Harry, pri slednjem pa je osrednji junak on sam kot realni lik, ki trguje s fikcijo. Gleda na to, da je bil Janša politični kader prejšnjega in sedanjih režimov ter iz skromnih in nadzorovanih funkcionarskih zaslužkov ni mogel ustvariti večjih prihrankov, s katerimi bi pridelal zavidljiv obseg imetja, je edina možna, kolikor toliko legitimna razlaga, da je res prodal astronomske količine svojih ne prav številnih knjig. O. K. Ampak potem naj predloži še račune, blagajniške izpiske, izkaze o plačilu dajatev in bomo hitro preverili tezo o tem, ali je res uspešnejši od Rowlingove. Če teh izkazov nima, pomeni, da ali laže o uspešnosti prodaje ali pa je zaobšel državo.

No, čisto zares najbrž nihče ne verjame, da si je Janša prislužil neskromno premoženje s pisateljevanjem. To nekje globoko v sebi gotovo vedo tudi njegovi verniki. Zgodba o Janševi brezmadežni pridobitvi osebnega imetja je prepričljiva toliko kot zgodba o Marijinem brezmadežnem spočetju. A vera tako ali tako služi temu, da ni treba vklopiti racionalne razlage in preverbe. No, če torej Janša svojega premoženja ni mogel ustvariti tudi s solidno, a nikakor astronomsko visoko funkcionarsko plačo, obstaja realen sum o postranskih, nenadzorovanih zaslužkih. In tu ima Janša kar nekaj težav. Ne more in ne more sestaviti konsistentne zgodbe vse od časov, ko je po Roški vstopil skozi velika vrata v visoko politiko. A če niso ravno dejstva, je pa čas gotovo njegov zaveznik. Tako je podrobno raziskovana, a še vedno nepojasnjena trgovina z orožjem v času vojn na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini zaradi zastaranja odgovornosti zgolj le še moralni problem. A moralna odgovornost v politiki nikoli ne zastara. Še več. Vedno znova vznika kot simptom, ki opozarja na potlačene vsebine. Res je ob vprašanju trgovine z orožjem odpovedala celotna politika. Zelo verjetno zaradi tega, ker je bilo razčiščevanje trgovine z orožjem vseskozi del politične trgovine. To je najbolj občutil bivši poslanec LDS Rudi Moge, ki je kot predsednik preiskovalne komisije DZ RS o vpletenosti nosilcev javnih funkcij v t. i. orožarske posle, kljub nesporni ugotovitvi sumov o orožarski trgovini in denarnih tokovih, ki niso končali v državni blagajni, trčil ob betonski zid. Niso ga zaustavljali le na desnici, ampak tudi v lastnih vrstah. Celo takratni premier in predsednik LDS Drnovšek, ki ji je, ko je bila bil šele na začetku raziskovanja, sugeriral, naj »čim prej zaključi svoje delo in zapre to poglavje«. Zapisal je, da ocenjuje, »da stalno obujanje t. i. orožarske afere ni v interesu države in meče slabo luč tudi na osamosvojitveno vojno« (!?). Nikoli ni bilo pojasnjeno, zakaj Drnovšek tišči glavo v pesek. Pojavljale so se špekulacije o izsiljevanju, strahu, pritiskih »bratov v orožju«, ki so medtem nekateri postali liberalni demokrati in so kasneje, ko jim je začel groziti zapor, spet skočili v Janšev objem.

A kakorkoli. Da je to tako, so veliko krivi tudi mediji, ki so premalo nadležno vrtali v razkritja orožarskih poslov in vztrajali pri pojasnilih vpletenih. Po sistematičnih razkritjih, najprej Mogetove preiskovalne komisije, kasneje Frangeževe knjige in ne nazadnje trilogije Zgage in Šurca ni niti najmanjšega dvoma, da je trgovina bila in da denar ni romal v državno blagajno. Mogetova komisija je ugotovila, da je v državno blagajno od prodaje ogromnih količin zaplenjenega orožja in streliva JLA Hrvatom in Bosancem kapnilo 10.000 mark. Se pravi 5000 evrov (!?). Za posle, kot so pod prisego pričevali očividci in akterji distribucije zalog in štetja denarja, je bilo prevzetega denarja vsaj nekaj deset, morda tudi nekaj sto milijonov. A če k temu prištejemo še orožje, ki se je ob provizijah trgovcem iz obrambnega resorja prek koprskega pristanišča pošiljalo čez hrvaško mejo, gre še za veliko večji znesek. Zgaga in Šurc ugotavljata, da je od oktobra 1991 do januarja 1992 slovensko območje preplulo enajst ladij z orožjem in strelivom. Dokumentirano naj bi šlo za najmanj 4340 ton orožja. Kje je denar, če ravno naivno ne verjamemo, da so naši trgovci s smrtjo kontingente spuščali naprej, čez hrvaško mejo zastonj?

Afera pajdaškega odkupa ničvredne Janševe podrtije na sicer krasnem, a tržno neuporabnem zemljišču v Trenti, na škodo gradbenikov, ki so veliko poslovali z Janševo državo, je zadosten razlog za umik tega politika na smetišče zgodovine. A vse skupaj je vendarle banalno v odnosu do trgovine z orožjem, ki ne bo doživela sodnega epiloga. Ga bo dočakala vsaj afera Patria?