Mladi v mojem srcu

Bernard Nežmah

17. 1. 2014  |  Mladina 3  |  Pamflet

Zadnji mesec polnijo medije dogovarjanja o novi koalicijski pogodbi. Premierka, ministri in poslanci vladnih strank se intenzivno pogovarjajo, pod kakšnimi pogoji bodo nadaljevali skupno vlado. Kje smo? Na Luni, v pravljici ali v gledališču?

Pozitivna Slovenija, SD, Državljanska lista in Desus mirno vladajo, med njimi ni zaznati nobenih usodnih spopadov, naenkrat pa poslušamo, kako morajo nujno sprejeti novo pogodbo. Prav, in kaj je vsebina? Prvi poudarek je – zmanjševanje dolga. - ????????? Tako zadnji proračun kot napovedani novi beležita povečanje zadolževanja. Koalicijska pogodba torej vpeljuje v slovenski jezik novorek: povečevanje zadolženosti zdaj pomeni zmanjševanje dolga. Po tem principu pomeni več tudi manj, izguba dobiček, bogastvo revščino, brezposelnost dober posel.

In mediji ter ljudstvo vse to jemljejo resno. Kot premierko, ki zadnje časa pripoveduje, da je smoter njene politike - skrb za mlade. Dobesedno parodija na angleškega filozofa Austina, ki je osnoval teorijo performativov, se pravi izjav, ki že z izrekanjem postanejo dejanja. Ko denimo nekomu rečeš – opravičujem se, se namreč s tem tudi opravičiš. Predsednica vlade Alenka Bratušek je v najnovejšem bratuškizmu postavila: »ko ponavljam, da skrbimo za mlade, sem postala zavetnica mladih«. Dejstva tu ne štejejo, četudi se mladi izseljujejo iz Slovenije v takem številu, kot že desetletja ne.

No, ni prva, ki ima rada mlade. Nekoč je živel dosmrtni vladar po imenu Josip Broz Tito, ki je vedno ponavljal, kako rad ima mladino. Za mlade so v njegovem času skovali kar pojem »omladina Titova«. In kako je tedaj živela Titova mladina? V šestdesetih in sedemdesetih letih, ki veljajo za bolj liberalno obdobje partijske vladavine, se je proti Nemčiji in na zahod valilo sto tisoče državljanov, skupaj več kot milijon. V času, ki je ljubil mladino, se je iz države odselilo med pet in deset odstotkov ljudi, ki so bolje plačano delo lahko našli samo zunaj meja domovine.

V Ljubljani je trenutno na ogled razstava posvečena Titu, po poročilih medijev bolj ali manj protitoistična, toda pred vhodom se je pojavil talni grafit – »Bleiburg 1945«. Preprosto, vsebina Titove vladavine, ki je razstava ne prinaša, se je pojavila vsaj kot dopolnilni grafit. Pojem Bleiburg je sinonim za hrvaško nacionalno travmo. Na področju okoli tega mesta, po slovensko Pliberka, se je jugoslovanski vojski predala množica ustašev, domobrancev in drugih prebežnikov, Titove enote pa so jih potem po poti v domovino pobile okoli petdeset tisoč, njihova trupla pa pometale v jarke in jih zasule z zemljo. Večina je bila mladih.

To je zdaj zgodovina, ki pa se vrača. Publicist Roman Leljak je predstavil materiale iz državnih arhivov, ki poročajo o vpletenosti slovenskih funkcionarjev UDBE v umore emigrantov v sedemdesetih. Z dolgoletno zamudo se na Slovenskem začenja obdobje znano iz Argentine, Čila in Urugvaja, kjer so že pred več kot desetletjem začeli preiskovati poboje vojaške hunte, ki je svoje nasprotnike ugrabljala, jih pošiljala v smrt ter vse skupaj zamaskirala.

Sodobnost je tako razpeta med zločini preteklosti in preganjanju aktualnih rabot. Te so resda tragikomične, kot je primer šefa Luke Koper. Javnost, mediji in politiki se že dober teden zgražajo nad direktorjem Mišićem, ki se je pijan vozil po cesti, in zato zahtevajo njegovo odstavitev. Kardinal Rode se zdaj muza od zadovoljstva, saj aktualnost dokazuje, kako je družba prežeta z moralo. Toda zadnji problem Mišića je drugje. Ob policijski intervenciji se možakar ni ustavil, ampak pritisnil na plin, spektakularno bežal pred policijo, poskušal smukniti v svojo garažo, kar mu je z vratolomno akcijo preprečil mož postave. Gospod Mišić je bežal pred policijo kot v gang-

sterskih filmih. Vzemimo, da bi kot gangster bežal pred policijo minister? Človek, ki uteleša državni red, bi kot individuum ravnal kot kriminalec?

Nezamisljivo, celo kot član sedanje vlade bi v hipu doživel odstavitev. Kaj pa je GG Mišić? Direktor velike državne korporacije, ki sredi delikta beži pred policaji.

In kaj je storila premierka Bratušek? Izrekla nekaj jeznih besed, to je nedopustno, možakar pa še naprej vlada v Luki Koper. Njena izjava je prazna forma, teža njenih besed je enaka ničli.

Podobna ničla je tudi mesto Maribor. Pred tedni je ministrstvo za kulturo objavilo na svojih spletnih straneh, da je Maribor dobil na javnem razpisu milijonska sredstva za obnovo mestnega gradu. Resna institucija. Toda že čez nekaj dni je minister Uroš Grilc sporočil, da je šlo za napako, da je štajerska prestolnica izpadla iz državnega programa investicij. Poleg nekaj manjših mest je več kot milijonsko pomoč dobila prestolnica Ljubljana s projektom svojega gradu. Mariborski župan Andrej Fištravec je sicer protestiral, vložil tožbo, toda Mariborčanov, kot da se to ne tiče, kot da ta poteza ne pomeni udarec po perspektivi mladih Mariborčanov. Nobenih protestov, nobenega javnega zborovanja zoper centralistično politiko sedanje vlade, kaj šele zahteve, da se preišče proceduralno delovanje ministrstva, ki javno objavo umakne rekoč: pardon, šlo je za napako!

V igri je vprašanje solidarnosti, ki ni všečna krilatica, ampak stvarna drža, ki v politiki pomeni skrb države za enakomeren razvoj države in ne nenehno privilegiranje glavnega mesta.