In druge zgodbe
»Občina Lendava je 30. decembra objavila razpis za oddajo javnega naročila za gradnjo dobrih 50 metrov visokega razglednega stolpa na turistični cesti Lendavske gorice. Občina ima za ta projekt v predlogu proračuna za leto 2014 predvidenih milijon in 510 tisoč evrov, s tem da pričakuje sofinancerski delež v višini 950 tisoč evrov iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.«
—Poročilo na spletni strani Pomurje.si
»Vdova brez otrok, stara 36 let, z dobrim posestvom in kovačijo z vsem orodjem, se želi seznaniti s poštenim kovačem z dobrimi spričevali v starosti 28–40 let; tudi vdovec z enim otrokom ni izključen. Samo resne ponudbe pod »kovačija 5602«.«
—Ženitna ponudba iz Domoljuba, glasila Jugoslovanske kmetske zveze, 27. decembra 1922
Kovačeva vdova je dobro vedela, kakšnega snubca hoče in katere pogoje mora ta mož izpolnjevati, da bo prišel do postelje in kovačije – pri čemer je poudarek na »z vsem orodjem«. So vladni snovalci privatizacije 15 podjetij zmožni napisati en tako jasen stavek za vsako podjetje, ki ga danes prodajajo, silijo v prodajo, kot citirana vdova leta 1922? Niso.
Ne samo to: njihovo prvo pravilo je, da podjetij, torej nevest, ne poslušajo. Edina argumentacija za prodajo je, da je to pomembno za verodostojnost države pred Evropsko unijo. Brez resnih premislekov, brez analiz, brez predvidevanj posledic. Države v primerljivem položaju to pač počnejo, je vse, kar izluščimo iz njihovih odgovorov. In v tej točki velja dati prav predsedniku SD Igorju Lukšiču. Ta si zasluži veliko kritičnih besed, toda pri tem je eden redkih vodilnih politikov, ki govorijo razumno.
Poglejmo dva primera. Prvi je Mercator. Očitno je, da ima Agrokor, kupec Mercatorja, težave pri pridobivanju sredstev za nakup družbe, in že zdaj je jasno, da namerava naložbo pozneje pokriti z izčrpavanjem Mercatorja. A tega je treba prodati za vsako ceno, pravi politika. Zdaj smo zato v absurdnem položaju – v temelju popolnoma nasprotnem razumnim interesom prodajalca. Da, prodajalec je država, naj se ne izgovarjajo na banke itd.
Agrokor je začel na sedanje lastnike pritiskati, naj privolijo v znižanje kupnine. Konzorcij slovenskih bank (seveda je večina državnih) se je s tem hitro strinjal, a so se uprle tuje banke, ki so tudi pomembne lastnice Mercatorja. Cena se jim zdi pač prenizka, kupec neverodostojen. In zdaj se angažirajo vsi, od guvernerja do ministra za finance, da bi tuje banke prisilili, naj Agrokorju po tej nižji ceni prodajo svoje deleže v Mercatorju. Toda to še ni vse. Upravi Mercatorja se je pred tedni uspelo z bankami dogovoriti za reprogramiranje dolgoročnih posojil Mercatorju, s čimer v resnici odpade nujnost prodaje podjetja. Predvsem zato so ga bili lastniki prisiljeni prodajati. Zdaj pa si domači bankirji, guverner in finančni minister prizadevajo po neformalnih poteh spodkopati tudi ta dogovor z bankami, ker to pač škoduje kupcu – Agrokorju.
Drugi primer je Aerodrom Ljubljana. Vladni predstavniki kar prehitevajo drug drugega v samohvalah, kolikšno je zanimanje tujih investitorjev za nakup edinega resnega letališča v državi. To naj bi bil dokaz modrosti odločitve za prodajo. Še novinarji navdušeno prikazujejo te ženine z vsega sveta, ki bi radi kupili edino resno letališče pri nas.
Biti lastnik edinega resnega letališča v državi pomeni imeti izjemen položaj. Je nekaj takega kot biti lastnik edine velike avtomobilske tovarne v državi. Nihče se niti ne zdrzne, ko država enkrat na deset let sklene sporazum o subvencioniranju delovnih mest v Revozu. Ker je pač prepomembno podjetje. Nihče ne govori o trgu, nihče o pravilih Evropske unije – tudi evropska komisija ne. No, nič drugačen ni položaj edinega resnega letališča v državi. Pri čemer ta dejavnosti ne oddaja, ampak prodaja celotno strateško zemljišče, nobenega primernega ni več v okolici prestolnice, in podjetje z odobrenimi 40 milijoni evropskih sredstev za razvoj. Gre za zelo uspešno podjetje, saj se pri številu potnikov in pri količini tovora lahko pohvali z občutno rastjo. In vsi so navdušeni, ker kupci so? Seveda so. Takih priložnosti je pač malo, držav, kjer bi počeli kaj takega, pa še manj.
V teh razmerah še zamisel, da bi skvarili podobo Lendavskih goric s stolpom norih razsežnosti, ki bo odgnal vsakega sodobnega turista, saj ti danes iščejo predvsem območja brez visokih stolpov, ne deluje čisto sprto s pametjo. Bomo pač na silo prodajali dobra podjetja in gradili čudaške stolpe. Zmago Jelinčič je pred leti predlagal, da bi na Ajdovskem zgradili piramido. Na srečo resnega zanimanja ni bilo. No, je morda čas za oživitev tudi te bistroumnosti?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.