Vse iluzije
Iluzija je, da se bo preporod gospodarstva začel, ko se bodo banke znebile slabih kreditov, je že pred dobrim letom in pol dejal starosta slovenskega bančništva dr. Ivan Ribnikar. Ampak takrat, bil je oktober 2012, predsednik vlade je bil Janez Janša, finančni minister pa Janez Šušteršič, Ribnikarja ni nihče poslušal. Tako kot ga ni nihče poslušal, ko je v devetdesetih predlagal, naj se premoženje države prenese na državne pokojninske sklade, ki naj ga umirjeno upravljajo (brez pohlepa, ki je potem pokopal ta podjetja), z dividendami pa naj se zagotovi financiranje pokojninskega sistema. Ampak že takrat se je raje sledilo tistim, ki kričijo: prodaj, privatiziraj.
In tako smo zdaj v še eni od zablod. Imamo slabo banko, z nespodobnimi plačami vodstva in vse več svetovalnimi pogodbami, vse vešče se zbirajo. V bankah so se oddahnili in se nehali ukvarjati s slabimi krediti in njihovim reševanjem, vse najtežje primere so porinili na slabo banko – celo več, to so naredili tako šlampasto, da so tja prestavili tudi kredite podjetij, ki nimajo težav z odplačevanjem. Tisti, ki so tako histerično pritiskali, naj se že ustanovi slaba banka, danes enako demagoško kričijo, da zdaj država z davkoplačevalskim denarjem rešuje tajkune. Da, te kredite bo reševala slaba banka. Za te kredite gre že ves čas. Seveda so med njimi tudi krediti družb, ki jih je dejansko zvila in zlomila kriza, a glavnina bodo seveda krediti tako imenovanih tajkunskih podjetij. To je bil pač namen slabe banke. Kakšno sprenevedanje.
Seveda pa s tem ne želimo reči, da se je treba sprijazniti, da bo zdaj slaba banka reševala tudi lastnike, ki so podjetja zavozili. Posredno seveda tudi, a slaba banka bo v resnici odločala o tem, kakšen delež bo ostal njihov, kakšnega pa bo prevzela sama in prodala. In za to danes gre.
Zagotoviti transparentnost, danes ponavljajo vsi po vrsti. Mediji in politika nam že ponujajo rešitev: če se bo zagotovila javnost vseh pogodb, vseh prenesenih kreditov in sklenjenih pogodb, bo s tem zagotovljena transparentnost slabe banke. Minister Gregor Virant je na to tnalo položil kar svoj mandat. A ne dajte se zavesti besedi transparentnost: v resnici se je ob tej besedi treba prijeti za denarnico. Da je transparentnost zagotovilo kakovostnega upravljanja in poštenega menedžeriranja, nas prepričujejo namreč tisti (ministri in poslanci), ki jih ni obiskal v vsem tem času praktično noben lobist oziroma zastopnik interesov. Kar seveda ni res, je očitna laž. Pri tem pa imamo na področju lobiranja eno najboljših zakonodaj – ker da zagotavlja transparentnost. Sic!
Slaba banka je v tem trenutku torej središče največjega lobiranja v državi. Mar nam ne pove vsega že podatek, da so si v marsikateri družbi v težavah z vsemi sredstvi prizadevali, da bi prešli iz rok bank pod okrilje slabe banke? Prva faza lobiranja je potekala po bankah, kjer so morali doseči, da so jih prestavili na slabo banko – tudi tiste, ki bi jim banke preprosto morale zapleniti njihove deleže in pač prevzeti upravljanje družb. Nato smo z zakonom bankam dali diskrecijsko pravico izbire slabih terjatev. In zdaj smo dali ljudem, ki vodijo slabo banko, diskrecijo, da se sami dogovarjajo z vodstvi teh podjetij in jim po lastni presoji odmerjajo poplačilo dolgov in seveda njihovo prihodnje lastništvo v teh družbah. Hkrati so bili njihovi krediti s stresnimi testi ocenjeni kot zelo slabi, kar je izredno pomembno. Zakaj? Predstavljajte si, da ste lastnik hiše, ki je vredna 200.000 evrov, a hipotečnega kredita ne morete odplačevati. Po tej ceni je hiša težko prodajljiva, a za 100.000 evrov bi jo zlahka prodali. A cenilci so vašo hišo raje ocenili skrajno zadržano, na 30.000 evrov. Zdaj jo bo prodala slaba banka za na primer 54.000 evrov – ob čemer se bo pohvalila, da jo je prodala po 80-odstotno višji ceni od ocenjene. Goljufija, porečete. Ne, stresnim testom pač ne bo mogel ugovarjati noben tožilec, kriminalist ali sodnik.
V čem je finta? Da slaba banka omogoča, da ste kupec te hiše vi, siceršnji lastnik hiše. Seveda v realnosti ne gre za stanovanja, ampak za podjetja in za deleže v njih. A zato je danes jasno, da tudi če bi vsakemu uslužbencu obesili za vrat po enega kriminalista, da bi mu preprečeval nespodobne dogovore (s korupcijo vred), te zavestno vgrajene anomalije ne bi odpravili.
V marsikaterem vodstvu podjetja se veselijo. Pa ne zato, ker bodo (verjetno tudi) rešili podjetje, ampak ker bo prek slabe banke velik del lastnine ostal v njihovih rokah, nepoplačljivo pa bo odpisano.
Nima pa to nobene zveze s preporodom gospodarstva. Pri čemer bi bilo seveda najbolj neumno, če bi se zdaj spet zapletli v boj zoper tajkune in zato še naprej potapljali ta podjetja. Če bi bila podjetja ljudje, bi bila ta namreč zdaj že na zaprtem oddelku psihiatrije, toliko pohlepa in škodoželjnosti so že preživela.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.