Mala apokalipsa

Vlado Miheljak

7. 2. 2014  |  Mladina 6  |  Dva leva

Čeprav je železna zavesa padla že pred četrt stoletja, je še vedno prisotna v zavesti mnogih jelenov na Češkem, je pokazala raziskava znanstvenikov v češkem narodnem parku Sumava na zahodu države. Jeleni ne gredo preko točke, kjer je nekdaj stala bodeča žica, ki je ločevala nekdanjo Češkoslovaško od Zahodne Nemčije.
— (STA, 4. februarja 2014)

… sodnica Klajnškova (si) počasi lahko kupi kako dolgo temno pokrivalo za svojo glavo in obraz. Prej ali slej ga bo potrebovala za normalen sprehod po Ljubljani.
Današnja odločitev finskega sodišča veliko pove tudi sodnicam in sodnikom, ki se pri nas na drugi stopnji ukvarjajo z zadevo Patria. Da sodijo po svoji vesti in neodvisno, ter brez »pomoči« stricev in »ata« Ljuba Bavcona, tako ali tako ne verjame več nihče
— Eks notranji minister in zvesti član partije Vinko Korenjak bi za slovenske sodnice predpisal šeriatsko pravo

Vinko Korenjak spominja na strašansko plaho avtohtono divjad, ki se težko fizično in mentalno premakne iz že zdavnaj podrte ograde, podobno kot češki postkomunistični jeleni, ki imajo v glavi še vedno železno zaveso kot osnovno markacijsko linijo gibanja, videnja, védenja in vedênja. Ste kdaj razmišljali, kakšno nelagodnost čutijo ljudje, kot je Korenjak?

Tolči mora po tistem, kar mu je bilo svoj čas najsvetejše, kar je tudi sam predstavljal in kar v kognitivnih strategijah globoko v sebi še vedno ohranja. Namreč, zavest in slog zvestega partijskega aparatčika. Korenjak je eden tistih, ki ni znal, upal – no, morda pa zgolj ni utegnil – skočiti iz komunistične vlakovne kompozicije, ko je neizogibno drvela v prepad. Kot je svoj čas dokumentirala Mladina (glej članek P. Petrovčiča, 9. 3. 2012), je bil Korenjak leta 1988, ko so aretirali njegovega sedanjega idola in gospodarja,še zvesti član partije; ko so mu kot civilistu pred vojaškim sodiščem sodili, je bil še vedno partijsko aktiven, in ko so ga slovenski pravosodni organi poslali na (sicer lahkotno) služenje kazni, je bil še vedno »organiziran«. O.K., nekateri so ostali in vztrajali v partiji ponosno in lojalno, kot pregovorni kapitan na potapljajoči se ladji. Takim pač ni kaj očitati. Drugi so sprevideli svojo »zablodo« in se brez pompa poslovili. Tudi njim ni kaj očitati. Nekatere pa je partija prehitela in se ukinila pred njihovim izstopom. Se zgodi. A nekateri od slednjih so danes najbolj glasni antikomunisti, tako rekoč retrodisidenti. Korenjak je tipična karikatura lika takšnega retrodisidenta. Pazite, človek s tako pestro in vzpenjajočo se kariero v represivnem organu in partiji nedemokratičnega režima (najprej vzgojitelj novih rodov komunistične milice, potem pomočnik, kasneje komandir milice in še kasneje pomočnik načelnika inšpektorata komunistične milice …) danes razposajeno razpravlja o bivšem nedemokratičnem režimu, kot da se njega ne tiče. Dobro, Korenjaku verjetno ne morejo z obrestmi zaračunati članarine za nazaj, če je več ne plačuje. Še zlasti, če je, kot nedoločeno pove, po smrti partije tajno izstopil. Pač, približno tako kot tisti copatar, ki se po smrti stroge žene ojunači in vloži zahtevo za ločitev.

A po tako pestri partijsko-režimski in represivni karieri mora biti Vinko vseeno korenjak, da si je upal pred časom (oktobra 2011) stopiti pred evropski parlament ter prostodušno razkriti in priznati, da so se pripadniki »nekdanje komunistične partije, ki so bili na oblasti kar 45 let … porazdelili v nekaj drugih političnih strank, različnih imen, ki pa imajo še vedno vsaj eno samo skupno lastnost, to je precej jasna in pogosto niti ne skrita vez z nekdanjim enopartijskim režimom«. Zato samomorilsko ugotavlja, da je »Slovenija edina izmed nekdanjih komunističnih držav, članic EU, ki ni izvedla nikakršne oblike lustracije«.

Hja, lahko se zabavamo nad Korenjakovimi norčijami. A ne gre pozabiti, da ni bil samo v represivnem organu bivšega komunističnega režima, ampak še nedavno (in potencialno lahko ponovno) prvi pendrek države. Se pravi, minister za notranje zadeve. Sodni sistem in javnost lahko prenašata in preneseta take izjave, če jih po obskurnih forumih trosijo marginalni člani SDS, ne pa tudi, ko jih klati bivši notranji minister. Grožnja sodnikom je kaznivo dejanje in do nje je treba gojiti ničelno toleranco. In ni grozil samo sodnici, ki je izrekla sodbo njegovemu idolu, ampak je pritiskal tudi na tiste, ki odločajo na pritožbeni instanci. Povrh vsega pa je po nemarnem omenjal še profesorja Bavcona, ki je v bil času procesa JBTZ, ko je bil Korenjak še del sistema komunističnega represivnega organa, eden ključnih in najbolj aktivnih pravnih oponentov legitimnosti postopka pred vojaškim sodiščem.

Lik retrodisidenta Korenjaka je morda primeren, da ga za zaključek kariere obdela osemdesetletni avtor političnih trilerjev Costa Gavras. Kajpak v komediji. Črni komediji. Enkrat je črno politično komedijo, sicer temačni Gavras, že posnel. In sicer film Mala apokalipsa (La Petite apocalypse, 1993), ko se je ponorčeval iz lika vzhodnoevropskih nerealiziranih pisateljev, ki svoj skromni talent skrivajo za domnevno disidentsko preteklostjo. Poljak Stanisław Marek (igra ga češki režiser Jiří Menzel) se naseli v Parizu pri bivši ženi in njenem novem partnerju ter neuspešno išče založnika za svoj rokopis. Po komičnih zapletih in preračunljivosti bivše žene naredijo skupaj z neko založbo peklenski načrt, da mu ta prevede in izda delo. A pod pogojem, da Stan tik pred izidom knjige pred očmi svetovne javnosti na Trgu sv. Petra v Rimu med papeževim nagovorom uprizori samomor (samozažig). Stan bi dobil večno slavo tragičnega pisatelja in političnega mučenca, žena pa denar…

Lik domnevnega disidenta – zmerno talentiranega pisatelja – pri nas dobro poznamo. A povezava med Gavrasovim likom in vodjem opozicije, ki v teh dneh uprizarja požige in samozažige po Sloveniji, ni dokazana. Lik retrodisidenta, kakršnega pooseblja minister Korenjak, pa bi nadgradil in lepo zaokrožil mojstrov opus politične črne komedije. Kajne?