Strpno do nestrpnih

Vlado Miheljak

31. 1. 2014  |  Mladina 5  |  Dva leva

»Govorite cele ure o strpnosti in ne vem o čem še vsem. Pa stokrat ponavljate besedo strpnost, ja, pa zdaj človek mora postati nestrpen, ko vedno posluša samo besedo strpnost, strpnost, strpnost … Pa saj to je nevzdržno! Nehajte te besede uporabljati, pa bo nastala strpnosti v tej državi.«
— Nekdanji poslanec SDS Branko Kelemina je imel vizijo strpnosti, a ga niso poslušali

Po dolgih porodnih težavah (menda tokrat v ozadju ni bilo strahu in samocenzure na nacionalki), je končno splavljen že večkrat napovedan in odpovedan dokumentarec o desnem ekstremizmu z avtorskim podpisom Erika Valenčiča. Seveda ne bo prejel prestižne nagrade, kot ga je potopisno poročilo iz črne Afrike Jožeta Možine. A vrednost izdelka je neprecenljiva, saj je na novo aktualiziral in tematiziral nadlogo, ki se nenehno pometa pod preprogo.

Nekako na splošno velja, da se jezik zakotne ulice seli v vse pore družbe. Če so včasih nestrpne besede in nestrpna dejanja veljali predvsem za »ulico« in »krčmo«, so sedaj domači tudi politiki in političnim institucijam. No, pri nas je skorajda obratno. Pri nas se jezik politike, jezik s parketa političnih institucij in DZ seli med ljudi. Ni jezik slehernika okužil politike, ampak je jezik politike okužil slehernika. In če je včasih le primitivni rob političnega razreda uporabljal nestrpni diskurz, ga sedaj uporablja t. i. mainstream politika. Torej praktični vsi. Spomnite se Tomaža Majerja, nespornega vodje desne opozicije, in njegovih trenirkarskih izpadov po presenetljivem in frustrirajočem porazu desnice na zadnjih volitvah. In ker podobne obrazce nestrpnega diskurza uporablja tudi tviteraš Janez Janša (npr. o opankarskem žurnalizmu), so se pojavile špekulacije, da je Janez Janša zgolj psevdonim za Tomaža Majerja. No, drugi menijo, da je obratno, saj da je Janša realna oseba. Spet prvi tem drugim oporekajo, da je on vse prej kot realna oseba. A kakorkoli. Problem je v tem, da celo tiste institucije, ki bi morale prepoznavati in preganjati ekstremizem, skrbijo za njegovo prikrivanje ali selektivno obravnavo.

To se je videlo ob t. i. ljudskih vstajah. Ko je razmeroma majhna, a dobro organizirana skupina desnih skrajnežev, pred očmi na tisoče udeležencev in praktično prav toliko (telefonskih ali boljših) snemalnih naprav ogrožala mirne demonstracije na Trgu republike in se trudila zanetiti vsesplošno nasilje v nepregledni množici mirnih udeležencev. A policija se ni lotila njih, ampak se je veliko kasneje, ko se je množica že razšla, z vodnim topom lotila sporadičnih razgrajačev. Po poročanju prisotnih novinarjev, fotoreporterjev in drugih očividcev, povsem brez potrebe, ker niso ogrožali nikogar in niso povzročali materialne škode. Policija (očitno z blagoslovom vodstvene strukture, ki se je v veliki meri ohranila tudi po padcu Janševega režima!) je celo, na doslej še vedno nepojasnjen način, odstranila nekatere »kapucarje« pred intervencijo njenih enot. In še huje. Sova, ki bi naj spremljala tovrstne pojave, je v svojem slovitem »uravnoteženem« poročilu relativizirala in minimalizirala problem desnega ekstremizma ter zapisala: »Kot posebna težava se kaže vprašanje ločnice med patriotizmom, domoljubjem, desnim ekstremizmom in nasilnim desnim ekstremizmom. Poenostavljanje ali enačenje te vrste omogoča različne manipulacije.«

O. K., ne moremo pričakovati, da bi bili skini in podobni primerki razsodnejši (če bi bili, ne bi bili skini). Tudi ne moremo pričakovati, da bosta razsodni desnica in SDS. Navsezadnje je prav SDS globoko prepletena z desnimi ekstremisti in simpatizerji. V Janševi mladeži je organiziranih kar nekaj mladcev s prve bojne črte. Še več. Sovo je v času slovitega uravnoteženega poročila vodil Damjan Črnčec. Da, tisti Črnčec, ki je v družbi ortoskinov leta 1994 na Prešernovem trgu skandiral v podporo Janši.

A dejanski in ključni problem nestrpnosti je v molku, pasivnosti tistih, ki bi se morali odzvati, ki načelno na političnem trgu ponujajo drugačno politiko in vrednote, pa po pravilu odpovejo. Spomnimo se levih vlad, še zlasti pa sprenevedajočega se predsednika SD Pahorja ob nedvoumni dvakratni odločbi ustavnega sodišča o izbrisanih (1999 in 2003). Vse so naredili za to, da sta odločbi ostali neizvršeni dolga leta.

A še bolj perverzno in nedosledno se je leva vladna koalicija obnašala, ko je pricurljalo v javnost, da se nekateri policisti in vojaki družijo z neonacisti. Nekateri pripadniki Slovenske vojske naj bi celo vojaško urili desne ekstremiste: na moje pisanje (novembra 2011) se je iz varnega bunkerja svojega bloga oglasila obrambna ministrica iz SD in modro ugotovila: »Službo in prosti čas so enačili v starih komunističnih vojskah, kakršno je morda služil kolega Miheljak …«Odgovor je približno tako bizaren, kot je bila svoj čas argumentacija predstavnika škofovske konference Sajeta, da je morda pedofilski duhovnik zlorabljal otroke, ko ni opravljal duhovniške službe: »Vsak duhovnik je sam odgovoren za svoja dejanja. Vprašanje je, ali je to storil v službenem času ali zunaj službenega časa.«

Vedno bodo ljudje, ki z nestrpnostjo rešujejo frustracije in probleme svoje samopodobe. In vedno bodo stranke in interesne skupine, ki igrajo na primitivna čustva ljudi. Ali bo simptom pobegnil iz obvladljivih okvirov, pa je odvisno predvsem od odzivnosti tistih, ki zastopajo razumno večino v vsaki družbi.