Polomast

Bernard Nežmah

7. 2. 2014  |  Mladina 6  |  Pamflet

Češko-francoski pisatelj Milan Kundera je v romanu »Počasnost« (1995) z zajedljivo ironijo opisal literarni lik poslanca Duberquesa in intelektualca Bercka. Oba ste sedela v pariški restavracija s skupino obolelih za aidsom. Ko so se pojavile teve kamere je Duberques stopil k najbližjemu bolniku in ga poljubil na usta, še vsa polna čokoladne kreme. Bercka je zadelo, saj mu je bilo jasno, da je tekmečev poljub postal nesmrten.

Četudi bi še sam koga poljubil, bi ostal samo Duberquesov posnemovalec. Obstal je na mestu in se bebavo smehljal predse, cela Francija pa se je na njegov račun valjala od smeha. A hitro se je pobral in odšel v Afriko, kjer se je pustil fotografirati z umirajočo črno deklico, ki so ji muhe lazile po obrazu - fotografija je postala slavna, veliko bolj kot Duberquesov poljub za aidsom obolelega. Ob naslednji priložnosti gostovanja v teve studio, kjer sta spet sedela oba, je Duberques v studio prinesel svečo, jo prižgal ter sodržavljane pozval, naj se s svečo v roki podajo na ulice v znak solidarnosti s trpečimi otroci in naj krenejo v velikem pohodu nad Pariz ter pozval Bercka, naj se jim pridruži. Ta seveda ni pristal na vlogo njegovega ministranta in se je zato v naslednjih dneh odločil poleteti proti neki azijski državi, kjer se je ljudstvo upiralo zavojevalcem, in napovedal, da se bo postavil na stran zatiranih. Žal pa je bil zemljepis njegova šibka točka in je pristal v drugi, na smrt dolgočasni deželi, ki pa je imela tako slabe letalske povezave, da je moral osem dni čakati, da ga je sestradanega in gripoznega letalo pripeljalo v Pariz.

Tako Kundera v svoji ironiji medijske Francije. Toda, ali ta princip igre za medije živi tudi v Sloveniji?

Potem ko so po ledenem žledu mediji že nekaj dni javljali, da naj ljudje ne hodijo v gore, je pred kamerami nastopil obrambni minister Roman Jakič in z resnim izrazom posvaril ljudstvo, da je pot v gozd smrtno nevarna. Kaj naj stori on, je prešinilo medijsko najbolj popularnega ministra Dejana Židana? Naj poslušno ostane v kabinetu? Ne, zbral je skupino sodelavcev, javil teve hišam, da gre na pot, in tako smo gledalci v osrednjih poročilih gledali, kako se je s konvojem odpeljal naravnost v gozd, kjer je s pribočniki s čeladami na glavi napravil nekaj korakov, nato pa v kamere povedal, da je 40 odstotkov gozdov na Slovenskem poškodovanih. Podatek, ki so mu ga prinesle njegove službe, je razbobnal sredi polomasta in osvojil množice.

Pred tem je njegovo ministrstvo napravilo osnutek zakona, ki je gorskim kolesarjem prepovedal vožnjo zunaj gorskih poti. Po silnem uporu kolesarskih in turističnih združenj je dramatično umaknil ta del zakona, mediji pa so njegovo modrost pospremili z besedami: »Židan prisluhnil kolesarjem in umaknil omejitve«. Minister je zdaj nastopil kot junak, ki je premagal nesmiselni zakon. Kratki medijski spomin seveda ni opazil, da je bil pred tednom prav on sam nosilec zakonske prepovedi, ki v pripravi zakona arogantno ni hotel prisluhniti gorskim kolesarjem in turističnim delavcem.

Osrednji dogodek meseca je bilo vsekakor potovanje finančnega ministra Uroša Čuferja, ki je v zahodnih metropolah iskal posojilo za tri in pol milijarde evrov. In potem se je našel medijski junak, ki je sklenil, da bo namenil celo oddajo vprašanju rekordnih milijardnih zadolževanj. Na nacionalki so napovedali »Tarčo«, ki pa je bila šok za gledalce. Namesto omizja kompetentnih sogovornikov, ki bi branili in utemeljevali antagonistične poglede, sta v studiu sedela le dva gosta, od katerih je artikulirano predstavil glorijo zadolževanju le bivši finac-

minister France Križanič: več ko bo prišlo v deželo posojil, več bo država lahko investirala in večja bo potem gospodarska rast. Vsekakor zanimivo, toda za polemiko, ki lahko razsvetli problem, so umanjkali drugačni pogledi. Vendar drugih gostov v oddajo ni bilo. Zakaj? Na spletni strani SDS so objavili genealogijo dogovarjanj, po kateri naj bi pred kamerami nastopil aktualni minister Čufer etc., toda potem so se začele dogajati odpovedi, končalo pa se je z neuspešnimi pogajanji, kdo naj bo in kdo ne v oddaji. Ombudsman nacionalke Lado Ambrožič je jadrno spisal ostro kritiko urednikov, ki ne odločajo avtonomno, temveč se servilno dogovarjajo s politiki. In postregel z zgodovinskim spominom, ko je predsednik Milan Kučan določal, kdo izmed televizijcev, naj napravi z njim intervju. K temu bi lahko dodali še novejši primer, ko je premierka Alenka Bratušek vodila uredniško politiko nacionalke s tem, da je imela intervju v ekskluzivnem terminu. Ne v nedeljski oddaji intervju, temveč v terminu, zaradi katerega so tisti teden s sporeda umaknili »Studio City«. So torej politiki sogovorniki v oddajah, ali oni krojijo teve program?

Na HTV že desetletje vodi oddajo »Nedeljom u dva« Aleksandar Stanković, ki k predsednikom in premierom ne hodi v njihove palače, temveč morajo ti v njegov studio. Ki pa je odprta arena in v njem je gostoval tudi črnogorski predsednik Milo Đukanović, ki je bil deležen neizprosnega vprašanja: ali ni potratno, da se je v oddajo pripeljal z državnim letalom in ne z redno letalsko linijo?

Toda nazaj k stvari sami: je javnost izvedela iz medijev, kaj o smiselnosti novega in novega zadolževanja, o gospodarskem polomastu? - Pred dnevi se je na kratki obisk pri premierki oglasil predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy. Bil je prijazen, nič ni kritiziral, le izgovoril je stavek, da se proti zadolženosti ni mogoče boriti z ustvarjenjem novega dolga. Mediji razen citata niso povedali nič, a po čudežu je finančni minister Čufer ustavil milijardno iskanje novih kreditov.