Kaj pravzaprav želijo politiki?

dr. Bogomir Kovač

7. 2. 2014  |  Mladina 6  |  Ekonomija

Slovenski državni holding (SDH) začenja svoj novi križevi pot parlamentarne potrditve kot živ dokaz institucionalne in politične zmede, predvsem pa notorične nesposobnosti slovenske politike glede razumevanja korporativnega upravljanja. Nov predlog zakona o državnem holdingu (ZSDH-1) ponuja neuravnotežene rešitve. Preveč normira, kako upravljati, in skoraj ničesar ne pove, kaj upravljamo. Je bolj nekakšna agencija za privatizacijo kot holding, ki reformira in razvija državni sektor. SDH je vedno znova nedonošen otrok nekakšnega izrednega stanja, napihnjena pravna forma brez ekonomske vsebine, z veliko etičnega besedičenja namesto vpeljave ekonomske demokracije.

Novi in stari zakon druži dvoje spoznanj. Obakrat je sprejetje zakona usodno, nujno, da bi preprečili »negativne posledice za delovanje države«. Tako je menila slovenska politika leta 2012 z Janšo na čelu, potem je usodno spoznanje za njo ponovilo ustavno sodišče s prepovedjo referenduma, danes to ponavlja levosredinska vlada. Z veljavnostjo ZSDH je prenehala delovati stara agencija (AUKN), vmesni prostor je zapolnil SOD, toda prehodna rešitev je postala začasna, obstoječega ZSDH vlada ni umaknila, temveč ga preprosto ni izvajala. Tako pač politično deluje pravna država v Sloveniji.

Druga podobnost je še bolj odločilna. Stari in novi zakon ne določa, kaj pravzaprav upravlja SDH. Že Šušteršičev zakon ne pove, s čim razpolaga SDH, kaj je premoženje holdinga kot delniške družbe, ko država nanj prenaša svoje premoženje. Novi zakon pa govori predvsem o upravljanju naložb, ki ostajajo prvenstveno v lasti RS. V obeh primerih je enako površno opisan postopek prehoda (SOD), pripojitve (D.S.U., PDP), nedorečen je položaj KAD, Modre zavarovalnice, naložb ZPIZ v Zavarovalnici Triglav… Šušteršičev zakon ima tu porazne praznine, Čufarjev to potlači v osem obskurnih členov prehodnih in končnih določb.

Novi zakon je enkrat obširnejši od starega,veliko bolje normira nekatere pomembne vidike korporativnega upravljanja. Toda po svoji vsebini je povsem neuravnotežen. Več kot četrtina od 93 členov je posvečena krepitvi integritete in odgovornosti (5. poglavje), ki je nastalo v sodelovanju s KPK. Sijajno, toda hkrati imamo popolno praznino glede predmeta upravljanja. Zakon preprosto nikjer ne pove, kaj so naložbe v lasti SDH in kaj naložbe RS, ki jih SDH zgolj upravlja, kakšno je stvarno in finančno premoženje, ki ga ima ali ga upravlja, kje in kako nastaja otvoritvena bilanca takšnega holdinga, kako ravnati ob prevzemih, prodajah ali nakupih premoženja, kako opravljati prenose v proračun … Skratka, manjka najpomembnejše poglavje in normiranje ključnih vsebin zakona glede razpolaganja in upravljanja premoženja. Če nimate predstave o stanju in menedžiranju premoženja, postanejo zahteve glede kakovosti upravljanja njegovih tokov logični in vsebinski nesmisel. To morajo razumeti celo študenti prvih letnikov pravne in ekonomske fakultete, kaj šele ministri z doktorati pravnih in ekonomskih ved.

Kaj pravzaprav želijo politiki? Janševa vlada je z ZSDH ukinila AUKN, da bi z novo institucijo osvojila korporativno upravljanja podjetij v državni lasti. SDH je torej ekonomsko sredstvo prisvajanja večje politične moči, večne frustracije slovenske desnice. Nova zasnova ZSDH -1 z leve strani postavlja v ospredje privatizacijo zaradi fiskalne sanacije države. Toda to je velika iluzija evropske »trojke« in prav Grčija je danes sijajen dokaz popolnega fiaska te logike. SDH in DUTB postajata očitno dva upravljavca privatizacije slabega premoženja. Ne gre torej za dobro upravljanje, temveč privatizacijo. Če je to tako, potem bi bilo bolje, da bi SDH in DUTB privatizirali. Če pa velja nasprotno, potem sta za dobro upravljanje ključni politična legitimnost in javna verodostojnost obeh institucij. Toda te distinkcije ne razumemo.

Zasnova zakona o holdingu postavlja v ospredje privatizacijo zaradi fiskalne sanacije države. To je velika iluzija.

Tudi drugi nameni zakona so vprašljivi. Sama ločitev lastnine od drugih funkcij države (zahteva OECD) trči na praznino glede razpolaganja s premoženjem. Želena centralizacija upravljanja je problem, če imamo kompromisno rešitev glede KAD in izjemno koncentracijo moči (diskrecijska vloga finančnega ministra, vlada kot skupščina). Demokratični nadzor (DZ) je omejen na nejasno opredelitev vloge strategije (naložbe, razvoj…), ekonomsko socialni odbor (sindikati) pa ni nadomestek za popoln spregled vloge ekonomske demokracije.

In tu smo morda pri jedru problema. Teorija podjetja kaže, da kapitalizem dejansko temelji na kolektivizmu, biznis je v osnovi partnerstvo, zato temeljna skrb korporativnega upravljanja ni nadzor, temveč oblikovanje skupnih interesov. Toda korporativno upravljanje je že desetletja žrtev finančnega kapitala, ki promovira maksimiranje vrednosti družbe na račun realnega razvoja in logiko likvidnosti nad drugimi poslovnimi vzvodi. Suverenost iz države prehaja na finančni kapital, ki diktira politično-ekonomsko igro novega dirižizma. ZSDH-1 tako tlakuje poti novi družbeni pogodbi, kjer finančnemu kapitalu obljubimo pokorščino, on pa nam jamči zaščito in preživetje. Namesto prevladujočega delničarskega kapitalizma bi moral ZSDH-1 ponuditi deležniški pristop. Tu je temeljna ločnica, ali bo ZSDH tlakoval pot v finančni totalitarizem ali pa k obrambi vrednot svobode, suverenosti in splošnih koristi.

Politična obligacija ni zgolj boj za ekonomsko prevlado, podobno kot pravičnost ni samo korist močnejšega. Politična obveza upravljanja države in njenega premoženja je po dvajsetih letih moralna zaveza, da smo sposobni obdržati državo kot ekonomskega suverena. Ko bo jasna ta lekcija politične filozofije, bo ZSDH bližje pravi rešitvi. Do takrat pa velja Zupanov kredo, da se pač znova vidimo v naslednji vojni.