Važno je, da smo zraven

Bernard Nežmah

14. 2. 2014  |  Mladina 7  |  Pamflet

Rekordna kopica slovenskih medalj na olimpijadi v Sočiju je razveselila množice, ob tem pa velja napraviti primerjavo s politiki. Športniki so dokazali, da so med najboljšimi na svetu, kakšno težo pa imajo premierka in njeni ministri? Nazoren zgled se je pred dnevi dogodil v Münchnu na svetovni konferenci o varnosti, na kateri je sodelovalo več deset predsednikov in premierov, med njimi tudi predsednica vlade Alenka Bratušek in obrambni minister Roman Jakič. Sodelujoči so razpravljali na številnih panelih, toda slovenska predstavnika nista sodelovala niti v eni ekipi panelistov. Tam so bila seveda velika imena svetovne politike, od legendarnega Helmuta Schmidta do Henryja Kissingerja, tako da je za slovenski par zmanjkalo odra. Kaj sta potem tam počela?

Minister Jakič je v izjavi za televizijo nadebudno pojasnil: »važno je biti zraven«, o prvi ministrici pa so slovenski mediji poročali, da je prisostvovala panelom »Svoboda in Varnost«, »Prihodnost evropske obrambe«, »Kriza v Siriji« ter »Evropska energetska in podnebna varnost«. Cinično bi lahko pripomnili, da bi pot v bavarsko prestolnico lahko mirne duše opustila in si vsebine pogovorov lahko preposlušala na posnetku, ki je dostopen na spletu. Od predsednice vlade bi pač pričakovali, da se v tujini obnaša kot suveren in ne kot mali birokratek na službenem izletu. Toda poglejmo raje dejstva in primerjajmo, kaj so počeli voditelji enako majhnih držav. Estonski predsednik Toomas Hendrik Ilves ni ždel le med publiko, ampak je bil eden nosilnih govorcev na panelu »Svoboda ali varnost v kibernetskem prostoru«, medtem ko je bil hrvaški predsednik Ivo Josipović prava zvezda med voditelji, saj je nastopil kar na dveh panelih »Varnost in stabilnost v JV Evropi« ter »«Energija in klimatska varnost«. Teža slovenske premierke je bila blizu ničli, res pa, da tega ni zaznala nacionalka, ki Bratuškove ni spraševala, kaj je povedala na konferenci, ampak ji je ponudila mikrofon, da je v maniri dopisnice poročala, kaj se je dogajalo v konferenčnih dvoranah.

A zakaj je ta aspekt tako pomemben? V času žledoloma je par Bratušek-Jakič krožil pod državi in si ogledoval opustošenje. Bila sta junaka, saj sta brez zadržkov stopicala po blatu, kar so beležile teve kamere. Toda, kaj za hudiča početa v močvari? Tam so bili na delu gasilski heroji, pripadniki civilne zaščite ter v manjšem številu tudi vojaki. Funkcija predsednice vlade in obrambnega ministra je vendar drugje. Za reševanje lahko veliko več storita v svojem kabinetu kot na gozdnih poteh. Po državi so bili namreč deset tisoči brez elektrike, še več za cele regije se je ustavil čas. Najpomembnejše v tem trenutku je bilo dobiti agregate. Prišla je pomoč iz rok organov civilne zaščite v EU. Kaj pa vojaško sodelovanje? Ali je minister že drugi dan polomasta poklical svoje evropske in ruske ter azerbajdžanske kolege, s katerimi se vztrajno srečuje, da jim njihove vojske in NATO v nesreči posodijo manjkajoče agregate? Bera je bila skromna, čez teden sta prišla dva ducata iz ameriške pomoči iz baze v Italiji. Ameriška ambasada v Ljubljani je sama priskočila z donacijo desetih agregatov.

Praktični učinek Jakičevega sodelovanja z obrambnimi strukturami je bil obratno-sorazmeren s številom njegovih izletov k obrambnim ministrom in v vrh NATA.

Sicer pa je reč razumljiva, gospod Jakič je na mesto ministra priletel iz neba, še leto nazaj je kot Jankovićev uradnik urejal posle za športni park Stožice. Po imenu je lahko resda vsakdo minister, v izrednih razmerah pa je to dizaster.

Ena boljših potez vlade je bila dodelitev dodatnih sredstev za kriminaliste, ki preiskujejo gospodarski kriminal. A kaj se zgodi, ko preiskovalni stroj, kot je NPU, vloži kazensko ovadbo zaradi gospodarske preslepitve zoper župana Zorana Jankovića, ministra Romana Jakiča in predsednika skupščin KAD in SOD Sama Lozeja? Je premierka zahtevala takojšnjo razrešitev ministra in prvega skrbnika nad državnim premoženjem? Nak, nič, ravna tako kot v münchenski dvorani – od daleč molče posluša. Toda, enako držo ima tudi vrh SD, Državljanska lista in Desus. Njihovi voditelji izrečejo kakšen zajedljiv stavek, se veselijo korupcije v vrstah svojih partnerjev, ne da bi zahtevali takojšnje odstope obtoženih. Reč je v resnici zelo resna. Višje sodišče v Ljubljani je pred dnevi razsodilo, da je župan Janković za milijon prodal zemljišče, ki sploh ni bilo v mestni lasti. Klasična lopovščina najnižje vrste. A kako so se v naslednjem hipu odzvali voditelji vladajoče koalicije pa tudi vodje novih strank in gibanj? - Z molkom, ki je vpil do neba! Goljufivi župan nonšalantno vlada naprej in cela država čaka in stavi, kdaj se bodo te rabote končale s sodno obsodbo. Vmes pa se dogajajo nove. Moštvo Zorana Jankovića je dalo razpis za ozaljšanje »Trga republike« za več kot tri milijone evrov. Zakaj? – Da bo nastal podium za vsemogoče proslave! To je posmeh vsem meščanom in aroganca do pokrajin, kjer so ljudje še naprej brez elektrike, podjetja pa zunaj proizvodnje. V takem trenutku bi pričakovali gesto solidarnosti, da se najbogatejše mesto odpove načrtovani pompoznosti in tri milijone nameni za pomoč od žledoloma prizadetim krajem.

A tisočkrat večjo vsoto si je v imenu države izposodil finančni minister Uroš Čufer. Za sedem milijard kreditov, največ v zgodovini na tleh Slovenije, si je v enem letu nabrala aktualna vlada. In reakcija medijev? Časnik »Delo« je o tem poročal na deseti strani, kot da gre za bizarno vest. Tudi ljudstvo ni poskočilo nad nevarnostjo samouničenja prihodnjih rodov. Toda, potem se je zgodil čudež – minister Čufer, ki se je včeraj zadolžil, je naslednji dan spregovoril v dramatičnem tonu: »Nujna je razdolžitev države.«