Ujede nad Bosno

Heni Erceg

14. 2. 2014  |  Mladina 7  |  Hrvaška

Gledamo posnetke in si mislimo: ne vendar že spet, ne v tej ubogi, izmozgani Bosni, kajti tokratni veliki ljudski upor zbuja upravičen strah, da si bodo to, kar ima zdaj vse značilnosti resnega družbenega, razrednega nezadovoljstva, prisvojili tisti najhujši, nacionalisti. Prvi, drugi in tretji, tisti, ki zavračajo vsakršno možnost, da bi ta država kdaj postala država državljanov, enotna država. Z večno agendo etnično razdeljene BiH so vsi politiki v regiji kot eden zakrakali, da ne gre za družbeni upor, za brezpravne delavce in lačne državljane v Tuzli, Sarajevu, Zenici ... za generacijo mladih brezposelnih ljudi brez prihodnosti, ampak naj bi bili ustanove, v katerih prestoluje kasta postavljačev in bogatunov, v resnici zažigali vandali in huligani iz vedno sumljive muslimanske skupnosti.

Neznosno odvratno je to vztrajanje političnih elit, ki v želji, da bi ubranile svoj položaj, zanikajo vzroke kaotičnih razmer, danes v Bosni, morda že jutri pa tudi na Hrvaškem, vzroke, ki koreninijo v vojni v devetdesetih letih, vojni, v kateri je manjšina malopridnežev in dobičkarjev neizmerno obogatela, večino ljudstva pa je pahnila v revščino in razredno brezpravnost. Tajkunska privatizacija vseh družbenih podjetij in vzpostavitev močne, brezbrižne državne birokracije, ki šteje v BiH zaradi razdeljenosti države na več entitet na milijone uradnikov, sta korak za korakom uničili celotne sloje prebivalstva. To se zdaj združuje in vzklika iste zahteve, ne glede na narodno pripadnost. Nemiri so se začeli prav v Tuzli, mestu, ki je izrazito multietnično, brezposelnih pa je tam kar sto tisoč. Poleg tega so zahteve Tuzelčanov, pa tudi Sarajevčanov zelo natančno izražene, zahtevajo odstavitev vseh politikov in razveljavitev privatizacije iz devetdesetih let, s katero so uničili tamkajšnja močna podjetja in zaradi katere je več tisoč delavcev ostalo brez zagotovljene eksistence.

Model je bil torej enak kot na Hrvaškem, le da je bilo eksplozijo družbenega nezadovoljstva v Bosni mogoče predvideti že davno, takoj po vojni in vzpostavitvi države na podlagi spornega daytonskega sporazuma, s katerim se je nad enotno državo državljanov pravzaprav izvajalo okrutno nasilje. V tej državi danes deluje zgolj politična elita, ki se je dokopala do bogastva in je najpogosteje povezana z mafijo, ljudstvo živi na robu lakote, okoliški zavetniki iz Hrvaške in Srbije pa ves čas kot kragulji prežijo samo na to, kaj se dogaja z »njihovim« narodom v Bosni, in zagovarjajo dokončno etnično delitev te države. Evropska unija je prepričana, da je svoje delo že davno opravila, in sporoča: »Sami morate rešiti težave.« Če ne, bomo k vam poslali evropske vojaške enote, da vzpostavijo red in zakonitost, kot je te dni v Sarajevu dejal pomemben evropski uradnik.

Politična grobost v odnosu do državljanov, ki so javni dokaz, da država razpada, ima seveda močno podporo v režimskih medijih; izkazala se je predvsem Hrvaška televizija z izjavami kopice politikov, celo najbolj vnetih privržencev stare Tuđmanove zamisli o delitvi Bosne. V delavskih zahtevah vsi vidijo zgolj poskus »nasilnega spreminjanja ustavne ureditve BiH« v režiji nekega muslimanskega centra moči. Nacionalistična hrvaška stranka v Mostarju, izrazito narodnostno mešanem mestu, govori o »tajnem načrtu za razpustitev kantonov, ki je edina možnost za zagotovitev hrvaške samouprave v BiH«, in o organiziranih skupinah, plačanih, da poži-

gajo in rušijo. Potem pa se je tej nacionalistični eliti v Mostarju pridružil hrvaški premier Milanović. Ne, ni šel v Sarajevo, ampak naravnost v Mostar. Tam je nekaj jadikoval o pomembnosti EU za Bosno, kajti Hrvaška se je, glej, no, z vstopom v EU naravnost razcvetela, nato je prisluhnil gostiteljem, zagrizenim hrvaškim nacionalistom, ki so govorili, da je »to napad na hrvaške nacionalne interese v Bosni«, in odšel na ogled požganega sedeža nacionalistične Hrvaške demokratične skupnosti v spremstvu vodje te stranke, sicer osumljenega hudih koruptivnih dejanj. Na drugi strani so srbski jastrebi v Beogradu v skrbi za »obstoj svojega naroda v Bosni« na nujen sestanek poklicali šefa zločinske tvorbe Republike srbske, po mnenju tega pa so nemiri dokaz, da je z Bosno konec, da kot država ne obstaja več. Evropa bo končno spoznala, da tu deluje le še njegova Republika srbska, sicer paradržava, ki se je porodila iz vojnih zločinov in pregona državljanov nesrbske narodnosti.

Tako sta Hrvaška in Srbija Bosno, ki se je znašla v res dramatičnem položaju, spet brez milosti izrabili, da sta odigrali vlogo njenih političnih zavetnic, seveda izključno z nacionalistične pozicije, na konkretno, socialno pomoč ne misli nihče. Zato hrvaški premier ni odšel v Tuzlo, ampak v Mostar, gostil pa ga je prav zločinec, proti kakršnim se protestniki borijo. Neki portal je v zvezi s tem zapisal: »Milanović je šel v BiH gasit požar, naokrog pa je hodil v spremstvu piromana.« Njegovo početje so na Hrvaškem seveda sprejeli z navdušenjem, z izrazi brezmejnega spoštovanja ga je nežno obsul celo zagrizeni nasprotnik, predsednik najmočnejše desničarske stranke na Hrvaškem. Hkrati je bila zajetne porcije žaljivk deležna znana sarajevska režiserka Jasmila Žbanić, ki si je drznila izreči resnico, torej, da kadarkoli doslej je Hrvaška v Bosni umirjala razmere, pri tem pa si za zaveznike izbirala mafijce in nacionaliste, so državljani trpeli, država pa je doživela razdejanje. Predsedniku hrvaške vlade je zato sporočila: »Milanović, marš domov!«