Grega Repovž

8. 3. 2014  |  Mladina 10  |  Uvodnik

O Jožetu Pučniku

Zgodovinar dr. Božo Repe in psiholog dr. Vlado Miheljak, ki že več desetletij s pinceto analizirata slovenski politični in družbeni prostor, sta (najprej prvi leta 2011, nato drugi lani pozimi) izzvala ogorčenje, gnev in tudi žolč, ker sta izpostavila govor Jožeta Pučnika v Ljutomeru 17. decembra 1990, v katerem je takratni prvi mož Demosa tik pred plebiscitom dejal, da bo treba uvesti merila pri dajanju državljanstev. Tako Miheljak kot Repe sta s tem kazala, da je kasnejši izbris izraz širše ideologije odnosa do prebivalcev Slovenije iz drugih republik bivše Jugoslavije. Pa ne Miheljak ne Repe tega nista pisala zaradi Pučnika osebno, ampak opozarjajoč s tem, da imata ta ista nacionalizem in nestrpnost še vedno v slovenski družbi polno domovinsko pravico.

A ni namen pisati o tem – temveč o odnosu do slovenske zgodovine, dogodkov, osebnosti. In Pučnik je najboljši primer za to. O njegovem disidentstvu nihče v državi ne izraža nobenega dvoma. Bil je res upornik, o katerem bi lahko posneli film. Najprej so mu zaradi zapisanih misli v gimnazijski reviji prepovedali opravljati maturo. Pa jo je vseeno, leta kasneje. In se nato vpisal na fakulteto. Leta 1958 je diplomiral iz filozofije, postal asistent, pisal za Revijo 57 in spet šel predaleč. Obsodili so ga na devet let zapora. In že takrat je bil ikona uporništva: Dominik Smole mu je posvetil Antigono, kjer je svojega prijatelja upodobil v liku Paža, Primož Kozak pa Dialoge in Afero. In ko so ga po petih letih osvobodili, se je pridružil Perspektivam, objavil kritiko kmetijske politike in spet so ga zapri – za dve leti. Ko je prišel iz zapora, je emigriral v Nemčijo, še enkrat diplomiral, doktoriral in postal univerzitetni profesor.

Vsega tega ne navajamo le zaradi Pučnika, ampak ker je vse, kar se mu je zgodilo, samo po sebi dokaz nedemokratičnosti komunističnega režima. Nič ne opraviči tistega režima in vsega, kar je naredil Pučniku (in ne le njemu).

A tu ne sledi obrat. Tudi Pučnikova vloga v času demokratizacije in osamosvojitve je bila pozitivna. Bil je poštenjak, bil je trmast, njegova vloga je bila pozitivna – težko bo kadarkoli razdeliti zasluge in napake na milimeter natančno, a dejstvo je, da se je slovenska zgodba v prelomnem obdobju lahko tako odvila le zaradi vseh različnih akterjev in njihovih značilnosti. Modrosti in previdnosti Milana Kučana in Janeza Drnovška, trmoglavosti Pučnika, Spomenke Hribar, tudi Janeza Janše in Igorja Bavčarja… Dejstvo je, da brez Pučnika Demos ne bi naredil ključnih korakov. In tudi Slovenija ne.

A Pučnik je delal tudi napake in zagovarjal je tudi nesprejemljiva stališča – ne le leta 1990 v Ljutomeru. Leta 1996 je pokojna novinarka Slava Partlič v Sobotni prilogi Dela naredila intervju s Pučnikom, v resnici zadnji res kvalitetni intervju z njim. Pučnik v intervjuju pove, da je hotel še pred kongresom SDSS (kasneje SDS) leta 1992 odstopiti zaradi nekaterih napak v svojih stališčih in vodenju stranke. Partličeva ga je seveda vprašala, katere so te napake. In kaj je navedel kot svojo prvo napako? Citiramo: »Zmotna je bila moja domneva, da vprašanje nacionalnosti za nas, odkar imamo Slovenci svojo državo, ne bo več aktualno in da se moramo socialdemokrati osredotočiti le na socialne probleme. Jelinčič in tudi mnogi drugi so nam zato vzeli velik del vetra iz jader.« In kot drugo napako je navedel svoj premehki odnos do komunistov: »Kot star osel sem pri šestdesetih ponovno moral priti do spoznanja, s katerim sem se kot politični zapornik srečal že pri 26-ih, da moraš namreč komuniste prisiliti, da se umaknejo, da se prostovoljno nikoli ne bodo.« Še danes sta obe stališči jasno vidni iz politike SDS.

Prav tako se od njegove smrti leta 2003 namiguje, da se je Pučnik razšel z Janšo potem, ko je slednji prevzel vodenje stranke. Morda se je Pučnik res počutil nekoliko odrinjenega (verjetno neupravičeno), ni pa imel nobenih dvomov o pravilnosti Janševih političnih usmeritev. Nista se razšla. Pučnik: »Usmeritev stranke se je potem, ko sem štafetno palico predal Janši, ki me vsaj po sposobnosti operativnega vodenja, če že ne idejnega usmerjevanja, močno prekaša, brez dvoma spremenila. Vendar ne proti moji volji, marveč tudi z mojo voljo in sodelovanjem.« In če je še kakšen dvom o njunem razmerju, naj navedemo, kar je Pučnik dejal (to je bilo leta 1996, torej po Depali vasi) o svojem nasledniku: »Jaz, ki ga zdaj zares poznam od blizu, vem, da je v bistvu silno nežna, celo lirična oseba.«

To je bil Pučnik. In dejstvo je, da Janez Janša do danes ni odstopil od teh tez, ki jih je leta 1996 izpostavil Pučnik. Še vedno preganja komuniste in še vedno širi enak nacionalizem. Njegov zadnji nestrpni izraz »opankarski žurnalizem« izhaja iz nacionalne pripadnosti novinarke, iz vprašanja nacionalnega. A kot ni mogoče danes relativizirati nedemokratičnosti komunističnega režima – in dokaz je prav Pučnik –, ni mogoče relativizirati nestrpnosti in nedemokratičnosti njegovega naslednika. In seveda dejstva, da je Pučnik žal stal tako za njim kot za to nestrpnostjo in jo utemeljeval kot pravo usmeritev.