Družbe brez imen
Zakaj sta francoski premier François Hollande in nemška kanclerka Angela Merkel zmožna govoriti o posameznih podjetjih in njihovih zaposlenih, slovenska politika pa se dosledno izogiba poimenovanju posameznega podjetja in njegovih težav? Temeljni problem slovenskega gospodarstva niso sistemske ovire – govorjenje o ureditvi teh je le način, kako se politiki izogibajo konkretnemu. Drugače rečeno: morda se na začetku mandata politiki še ukvarjajo s posameznimi podjetji, po prvem neuspehu pa ugotovijo, da jih to lahko stane preveč političnih točk, in govorijo le še o povečevanju konkurenčnosti, sistemskih spremembah itd. To velja tudi za to vlado: od trenutka, ko je ugotovila, da družbe Cimos ne bo mogoče rešiti z eno samo tranšo pomoči, so imena podjetij izginila iz njenega besednjaka.
Absurdno je, da se z reševanjem podjetij danes intenzivneje ukvarjajo sindikati kot pa tisti, ki so za to imenovani in plačani. Še več: sindikati o problemih posameznih podjetij vedo več kot ministri. In sindikati so tisti (na primer izvršni sekretar ZSSS Goran Lukić), ki opozarjajo, da so sistemske reforme, o katerih govorijo politiki, predvsem izgovor gospodarstva in države za lastno neoperativnost.
Lukić ima prav, ko na prvo mesto postavlja gospodarstvo: mar ni neverjetno, kako malo odgovornosti za svojo nedejavnost prevzemajo menedžerji in bankirji? Predsednik največje banke NLB Janko Medja je v intervjuju za Delo na kritiko o neaktivnosti odgovoril: »Ta očitek odločno zavračam. Ne vem, komu koristi, da vzdržuje takšen vtis. NLB je lani vodila zelo proaktiven pristop do gospodarstva. Pred nekaj dnevi smo se, denimo, sestali s Klubom slovenskih podjetnikov, jim predstavili naše delovanje, oni pa so nam povedali, kaj pričakujejo od banke. Zelo so nas pohvalili, da smo obrnili prejšnje trende.« Ko se predsednik največje banke pohvali, da se je sestal z enim od najmanj pomembnih gospodarskih združenj v državi, smo lahko le še bolj zaskrbljeni.
Dejstvo je, da je gospodarstvo še vedno ujeto v kreditnem krču. Direktorji podjetij o tem ne govorijo javno, ker so tako bankirji kot državni uradniki zamerljivi. V njihovem imenu danes govorijo sindikalisti – tako na ravni podjetij kot na ravni države. Dejstvo je, da vlada mirno opazuje, kako izginjajo podjetja, da ne pomaga delavskim zadrugam, ki so pripravljena vstopiti v lastništvo itd. A to je v resnici njihovo osrednje delo. Kaj pa drugega počnejo njihovi kolegi po drugih državah? Od podjetja do podjetja se vozijo.
Z ustanovitvijo slabe banke so politiki dvignili roke od reševanja podjetij: češ, to je zdaj na slabi banki. A to sploh ni namen slabe banke. Njen namen je le eden: poskušati iz slabih terjatev ustvariti čim več denarja, pri čemer je pri takšnem pogledu na podjetja marsikdaj interes tudi to, da gre podjetje v stečaj.
Zato ima Dušan Semolič, starosta slovenskega sindikalizma, prav, ko pravi, da morajo politiki in bankirji spremeniti miselnost in vrednote: da je pač treba pomagati podjetjem, ki so v težavah, in reševati delovna mesta. Če družba Polzela potrebuje milijon evrov, da ohrani 300 delovnih mest, se mora s tem prednostno ukvarjati tudi premierka. 300 delovnih mest je ogromno. V Nemčiji bi bilo to podjetje z 12.000 zaposlenimi, nihče ne bi pogledal stran in govoril le o nujnih sistemskih spremembah.
Vlado je treba na gospodarskem področju presojati po dveh temeljnih merilih: koliko je z dokapitalizacijo bank vplivala na zmanjšanje kreditnega krča in kako učinkovita je njena zakonodaja, sprejeta za razdolževanje podjetij. In to bi v resnici moralo zanimati tudi vlado, ki bi morala izvajati aktivni pritisk na predsednike uprav državnih bank.
Banke namreč najmanj tvegajo, če bolj tveganih podjetij ne financirajo – tako bodo njihove bilance lepše in nagrade uprav višje. Kar je popolnoma skregano z interesi države in njenih prebivalcev. Treba je biti torej trdo jasen: naloga teh bank kot paradržavnih entitet in države same je, da rešijo čim več podjetij in čim več delovnih mest. Če je to za koga socializem, mu je treba jasno odgovoriti: Da, je, to je socializem, pravi socializem. A ne samo to: prav ta socializem izvajajo tudi ZDA in Nemčija, svetla zgleda pravega kapitalizma, ves čas, ne samo, kadar sta v krizi. Šale o tem, da so nemški ministri najprej prodajalci avtomobilov (nemških avtomobilov), imajo pač prekleto resno podlago.
Januarja 2014 se je začel stečajni postopek v 143 podjetjih, kar je največ v sodobni Sloveniji.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.