Malo mešano

Janko Lorenci

7. 3. 2014  |  Mladina 10  |  Kolumna

Prejšnji teden so se časovno ujeli prva obletnica delovanja sedanje vlade, novica o ponovni gospodarski rasti in propad nepremičninskega zakona po prvotni vladni zamisli. Nepremičninski zakon je za to vlado to, kar je bil za Janšo zujf – politični poraz in pravna sramota, je zapisal Miran Lesjak.

Ponovna gospodarska rast po dolgem padanju je izvrstna novica z negotovo prihodnostjo. Vlada je zanjo samo deloma zaslužna.

Iz obojega je mogoče napraviti najsplošnejšo oceno te vlade premierke Bratuškove – lahko bi bila bistveno boljša, lahko pa tudi precej slabša.

Na gospodarskem področju je prva vlada pod žensko komando vozila mešano. Po norem Janševem pregrevanju ekonomije v prvem mandatu in ubijalsko varčevalnem zujfu v drugem v grobem nadaljuje politiko zategovanja pasu na račun množic (vendar vsaj brez revanšističnih rezanj in groženj). Ta globoko zgrešeni koncept, ki v krizi nujno vodi v gospodarsko nazadovanje, revščino in socialne napetosti, sta kriznemu jugu EU vsilili Komisija in Nemčija. Tudi sedanja vlada je do njiju servilna kot vse prejšnje, premogla pa je toliko zdrave pameti in samoohranitvenega nagona, da se je kljub domačim prerokom, ki so trojko vabili, njenemu prihodu uprla, saj bi nas spravila na grško pot. To je njena sploh največja dosedanja zasluga.

Obujena gospodarska rast je predvsem izraz žilavosti slovenskega gospodarstva (pa tudi bednih preroških sposobnosti Komisije, Umarja itd.). Rast pa bi lahko bila robustnejša, če ne bi banke kljub dokapitalizaciji skopuško sedele na denarju, ker se (tudi zaradi protikorupcijske histerije) menedžerji bojijo lastne sence in ker jih v to s superprevidno politiko sili Banka Slovenije, še bolj servilna do EU. Zato med drugim umirajo mnoga podjetja in trpijo mnogi ljudje.

Če se bo rast obdržala – pogoj za to pa je konec kreditnega krča –, lahko dosežemo stanje izpred krize v dveh, treh letih. Celotno desetletje torej vendarle ne bo izgubljeno, če bog da. Vsaj do takrat bo še naprej potrebno zadolževanje. Časi bodo zanesljivo trdi.

Koalicija je slabo narejena za premagovanje takšnih časov. Nastala ni z volitvami, ampak iz strahu pred njimi. Je čudna mešanica ideologij, interesov in svojevrstnih voditeljskih stilov. Vse njene članice so »kulturno« leve, socialno-ekonomsko pa bolj ali manj neoliberalne in tudi zaradi tega neodporne proti bruseljskim zahtevam. Zato je koalicija hitro sprejela slabo banko, državni holding, načrt za privatizacijo (razprodajo) »srebrnine« in hudo okrnila pravico do referenduma. Interesne in druge razlike spremlja banalno petelinjenje zlasti Erjavca in Lukšiča. Rezultat vsega tega so polomije a la nepremičninski zakon.

Bilanca vlade je mešana, napake pa plod slabih zunanjih impulzov in notranjih zablod. Škodljive zunanje pritiske je vlada razen odbitja trojke slabo nevtralizirala. Gospodarstvo pogojno oživlja, kar pod Janšo zanesljivo ne bi. Socialna slika se slabša, toda do razkroja ni prišlo. Razprodajanje srebrnine je idiotsko in dolgoročno samomorilsko. A tudi olajševalnih okoliščin je nekaj: globalna kriza, klavrna zapuščina prejšnjih vlad, nenehen pritisk časa in razmer, destruktivna opozicija, splošno kritikastrstvo. Vlada sama ni avtoritarna in goji nekaj malega družbenega dialoga.

Kakšna je pri vsem tem vloga premierke?

Osebno se zdi dobronamerna, optimistična ne samo po uradni dolžnosti, dovolj poučena o ekonomiji. Ideološko je, podobno kot vsa levica, nekakšen salonski levičar. Avtoritete ji manjka zaradi koalicijske narave vlade, nenehnega notranjega izsiljevanja in pa dvovladja v PS. A tu bo skoraj zanesljivo zmagala: Janković politično odmira, premierka pa je edina preostala štrleča osebnost v stranki.

Njen najpomembnejši partner v vladi je Čufer, tehnično sposoben minister, žal neoliberalnih pogledov. Kot politik je na stopnji slabega vajenca; če so kake omejitve že nujne, bi jih moral najprej izvesti, šele potem pa o njih govoriti. A skupaj s premierko sta zaslužna za odganjanje trojke in zasilno sanacijo javnih financ, ki so grozile državo sesuti.

Čufer je napovedal, da nas najhujše še čaka. Kaj lahko oblast ponudi ljudstvu v trdih časih? Če mu materialno nima česa dati, mu lahko ponudi vsaj večjo družbeno higieno, manj korupcije in klientelizma.

Tu je upravičeno opozorilo Ljuba Bavcona, da je politika v skušnjavah, da izrabi prebujajoče se pravosodje za odvračanje pozornosti od bistvenega problema. Za sedanje stiske in drame je neprimerno bolj od tajkunov kriv čedalje neoliberalnejši sistem z vso etablirano politiko vred. Pravosodje tega sistema ne more spremeniti, to lahko stori le politika. Če sistem ostaja nespremenjen, zaostruje pa se kazenska represija, vodi to v avtoritarnost in usihanje demokracije.

To je zlovešč trend na vsem veličastno demokratičnem Zahodu. Slabo znamenje je že to, da nas prvič vodi neizvoljena vlada. Dodaten problem je, da so bile sankcije proti tajkunom take, da so škodovale podjetjem.

Socialnost te vlade, kolikor je je, izvira bolj iz strahu pred izbruhom ljudstva kot iz načelne drže. Koherentnega pogleda na razvoj nima, nadaljevali se bodo eklektika, krpanje in zmeren kaos. Na nove razvojne in družbene tirnice nas ne bo zapeljala, toda znotraj statusa quo lahko kaj poslabša ali izboljša. Nekaj pozitivnega je že storila. Zato je do nje razumno ostati zahteven in kritičen, ne zgolj kritikastrski.

Za zdaj kaže, da bo dočakala redne volitve. Če se bo gospodarsko okrevanje nadaljevalo, se lahko Bratuškovi celo zgodi ponovno premierstvo. To je odvisno tudi od potence alternative in negotove Janševe usode.