Ukrajina

Janko Lorenci

14. 3. 2014  |  Mladina 11  |  Kolumna

Ukrajinsko dogajanje je v marsičem nadaljevanje hladne vojne, ki se po svoje ni nikoli končala. Po njenem uradnem koncu leta 1989 sta Sovjetska zveza in Varšavski pakt razpadla, Nato pa je ostal in se raztegnil do ruskih mej; vanj se je včlanilo devet prejšnjih članic Varšavskega pakta in tri nekdanje sovjetske republike. Neposredni vojaški pritisk na Rusijo je bil nemogoč, ker je država prevelika in ima polna skladišča jedrskih bomb, zato ga je zamenjala strategija obkrožanja in spodkopavanja njenega obrobja. Tudi Evropska unija Rusije ni nikoli imela za enakovreden del Evrope, ampak je na ta ali oni način govorila: Zahod je dober, Rusija slaba. S tem je v letih po razpadu Sovjetske zveze zamudila priložnost, da bi orjaško vzhodno sosedo temeljito integrirala v evropsko familijo.

Motivi takega odnosa, nihajočega med podcenjevanjem in strahom, katerega rezultat je pritisk, so različni.

Rusija ni več nevarna zaradi drugačnega sistema (komunizma), ki je zgolj s svojim obstojem nekoliko brzdal surovost zahodnega kapitalizma, hkrati pa se v strumnih časih trudil izvoziti revolucijo. Vendar ostaja (jedrska) sila, ki skuša obdržati prevladujoč vpliv v (nekdanjem) imperiju. Tudi taka je ovira za ameriško globalno prevlado. Putin je vsaj deloma otrok zahodnega pritiska, ki je v Jelcinovem času pomagal razkrajati Rusijo.

Motiv je tudi izboljševanje podobe Zahoda pri sebi doma. Demonizacija Rusije naj bi polepšala vedno grši lastni obraz. To bi bilo dobrodošlo v neoliberalnem kapitalizmu, ki veča dvome o Zahodu kot najboljšem možnem svetu (sedanja velika kriza se je rodila v srcu kapitalizma) in krepi napetosti v družbi.

In naposled je Rusija mamljiv ekonomski plen. Za Zahod je bila idealna Rusija Jelcinova Rusija – kaotična, šibka, odprta za zahodni kapital. Putinova Rusija je v vseh teh pogledih postala bistveno odpornejša. Take Rusije ni mogoče kar počez deregulirati, privatizirati, liberalizirati in potem držati na kratko, kot se je to naredilo z nekoč sovjetsko vzhodno Evropo.

Sedanjo krizo je poleg notranjih napetosti (spor med prorusko in proevropsko Ukrajino) ustvaril predvsem Zahod, ki se že dolgo trudi, da bi veliko državo spravil pod svojo kapo. Zdaj je izrabil dozdevno priložnost in odkrito podprl upor proti skorumpirani, a demokratično izvoljeni oblasti. To je storil v imenu demokracije – zdaj pa podpira oblast, v kateri so poleg proevropskih demokratov in zmernih nacionalistov tudi oligarhi, skrajneži in celo neofašisti. To je, pravi Guardian, v povojni Evropi nevaren precedens. Zelo očitno je, da Zahod v tem konfliktu nima pred očmi demokracije, ampak skuša razširiti svoj vpliv in oslabiti Rusijo. Pri tem so dovoljena skoraj vsa sredstva.

To govori o njegovem moralnem bankrotu, o osupljivi licemernosti zlasti Amerike, ki je včeraj ponaredila dokaze za napad na Irak (pol milijona žrtev), izvedla kopico drugih agresij in z droni pobija civiliste po vsem svetu, danes pa Putinu očita, da se v tem tisočletju tako ne ravna. Toda Rusija se v Ukrajini v bistvu zgolj odziva na manevre obkoljevanja. Putin še zdaleč ni nedolžen, njegova obramba ali obnavljanje nekdanjega imperija tudi ne. Vendar je predvsem zrcalna slika makiavelističnega brezzakonja, ki ga sistematično in po vsem planetu zganja Amerika s svojimi sateliti, zlasti evropskimi.

EU igra bedno vlogo. Kot običajno pohlevno caplja za Ameriko, čeprav tvega ta z Ukrajino malo, Unija pa veliko (energetika, Rusija kot trg, nemirnejše zunanje meje, Ukrajina kot strošek …). Ameriki ustreza šibka, razcepljena EU brez lastne zunanje politike – EU ovca. A tudi Amerika se zna tokrat opeči, saj enako kot pri Iraku ne upošteva tega, da je realna moč navsezadnje vedno lokalna. Rusija, kot rečeno, ni več globalni igralec, ko gre za njeno obrobje, pa je prva sila. In kratkovidno, nenačelno ravnanje Zahoda, kar zadeva Ukrajino, ji daje priložnost, da to svojo lokalno (pre)moč uporabi.

Ukrajinska kriza prinaša same slabe posledice in odpira neprijetna, čeprav ne nova vprašanja. Prvo in najpomembnejše je stanje zahodne demokracije. Ali je taka, kakršna je (služenje politike bolj sebi in kapitalu kot ljudstvu itd.), sploh še bistveno boljša od ruske? Vsekakor tudi Zahod leze v avtoritarnost, sistema se približujeta. Druga ugotovitev: zahodni neoliberalizem zajeda domača prebivalstva, veča socialno napetost in skuša to ublažiti tudi z zunanjim ekspanzionizmom. To vodi v razkrajanje mednarodnega prava in v manj varen svet (enaki procesi v pomanjšani obliki tečejo tudi v EU, kjer si sever podreja vzhod in jug). In tu je še resna nevarnost, da se položaj v konfliktih, kakršen je ukrajinski, docela izmuzne nadzoru. Če imajo udeleženci polne jedrske arzenale, je stvar toliko slabša.

V Ukrajini vojne zelo verjetno ne bo. Toda z izgubljeno vlogo nekakšnega nevtralnega tampona med Zahodom in Rusijo je nesrečna država najbrž nepovratno vržena iz ravnotežja – postala bo nekakšna konfederacija ali pa razpadla. Vsekakor bo nazadovala in postala bolj odvisna od drugih. Slabo pa bo ukrajinska epizoda – podobno kot resni spopadi na občutljivih geopolitičnih točkah – delovala tudi na vse zunanje udeležence, od Amerike in EU do Rusije; povsod bo še manj spoštovanja mednarodnega prava, manj demokracije, manj varnosti, več ekstremizma in strahotnega licemerja.