Praksa zarote

N'toko

7. 3. 2014  |  Mladina 10  |  Žive meje

Mislim, da ni bolj frustrirajočega poklica na svetu, kot je novinarski. Prav nič jim ne zavidam. Predstavljam si, kako se novinar počuti, ko po večmesečnem intenzivnem raziskovalnem delu, vrtanju v vire in prebijanju skozi gore dokumentov na koncu vendarle pride do dna velike zarote in v rokah drži zgodbo o prevari desetletja. Svoje šokantne ugotovitve objavi z velikim strahom, saj pričakuje ne le burne odzive javnosti, ampak tudi grožnje lobijev. Dan po objavi besedila preživi doma in anksiozno pričakuje najhujše ... ves čas gleda na telefon in osvežuje mail. Ko je ob koncu dneva še vedno vse tiho, pa počasi začenja sumiti, da je nekaj narobe ...

Zakaj, za vraga, ni nobenega odziva na tako škandalozno zgodbo? Preveri spletno stran svoje medijske hiše in zgroženo ugotovi, da njegov članek po branosti hitro tone na dno seznama novic in bo kmalu le še arhiv. Prav tako pod člankom ni nobenih komentarjev, razen enega z avatarjem konopljinega lista, ki je pripomnil »OVCE SLOVENSKE!!! BEEEEE!!!«. Kje so šeri, lajki in tviti? Zakaj se ni sprožila burna debata? Zakaj ni izredne seje v parlamentu, hišnih preiskav in množičnih protestov? O čem bolj pomembnem pa se imajo ljudje pogovarjati? Na hitro preleti socialna omrežja v upanju, da kje najde kako omembo članka, a o njem ne duha ne sluha. Ko gre mimo že stote objave o chemitrailsih, o kulturnem evru v Kinu Šiška in o pesti Zorana Predina, se skrušeno zvrne na tla in popade ga neobvladljiv jok. »To so novice, o katerih se razpravlja?! Je bilo vse moje delo zaman?« Pripravljen je bil na grožnje in diskreditacije, na koncu pa ga je doletelo tisto najhujše, kar se lahko zgodi novinarju: ignoriranje. Očitno milijardne goljufije zanimajo tako malo ljudi, da jih tajkunom sploh ni več treba skrivati.

Naivni novinar tako pride do žalostnega spoznanja, da je njegov poklic izgubil smisel. V dobi infotainmenta o pomenu novice več ne odloča njena vsebina, ampak število klikov, o številu klikov pa odločajo najbolj banalni človeški interesi. Če nimaš kakšne sočne teorije zarote, nasilnega izgreda, olimpijske medalje, vremenske ujme ali pa višjega davka, potem se lahko posloviš od medijskega radarja. V državi, kjer se zgodi tako malo zares šokantnih stvari, je to seveda velik problem. Če hoče novinar preživeti, mora postati mojster v ustvarjanju velikih zarot iz banalnih dogodkov. Za večji učinek mora mešati panoge in združevati črno kroniko z gospodarstvom. Vsaka črta na nebu mora postati skrito orožje za uničenje človeštva in vsak pretep teroristična akcija. V veliko primerih to nalogo za medije opravijo kar politiki sami, saj so že zdavnaj ugotovili, kako usmeriti klike na njihove agende. Zanimivo pa je, da se pisci k velikim besedam zatečejo le takrat, ko je treba braniti status quo. Tako je nepremičninski davek postal »najhujše kršenje človekovih pravic v zgodovini Slovenije«, popravki zakona o arhivih so postali »rekonstrukcija udbovske države«, uvedba prispevka za kulturo v Kinu Šiška pa »neoliberalni napad na novinarstvo«. V Sloveniji očitno vsi poskusi sprememb peljejo v totalitarizem in genocid. Bolje, da vse ostane tako, kot je.

Kako tolažeče bi bilo, če bi bile za stanje res krive neke skrivne združbe, ki jih nihče ne pozna in ne more ustaviti.

Za ozkogledne ljudi je njihovo dvorišče središče vesolja, torej je za vsak njihov izgubljeni kovanec lahko kriva le vesoljna zarota. Novinarji so se morali naučiti, kako iz muhe narediti slona in iz dveh evrov milijardo. A kaj lahko storijo, kadar imajo dejansko opraviti s slonom ali z milijardo? Ker je javnost tako navajena malih škandalov in spletk, nikoli ne prepozna velikih. Prave zarote ne bi doumeli, tudi če bi jih lopnila po glavi. Medijski guru Marshall McLuhan je zadel bistvo: »Only the small secrets need to be protected. The big ones are kept secret by public incredulity.«

Se še kdo spomni, ko je lani Dnevnik objavil telefonski pogovor med lobistom Tomažem Lovšetom in predstavnikom banke Goldman Sachs Alexandrom Dibeliusom? Najbrž ne, sicer vsi njuni podmizni posli danes ne bi tako mirno tekli dalje. Namesto da bi novica razkurila javnost, jo je povsem umirila. Lovše in Dibelius sta nehala biti misteriozna strica iz ozadja in postala zgolj dva dolgočasna možakarja, ki mešetarita z dolgočasnimi živilskimi podjetji z dolgočasnimi imeni, kot sta Mercator in Agrokor. Izvedeli smo, da gre za umazan posel, v katerem si posredniki obetajo milijonske izplene, a nakup vseeno teče dalje. Vemo, da NLB za drobiž prodaja Mercator kupcu, ki je še bolj zadolžen od njega, in s prevzemom išče predvsem hiter dobiček na račun davkoplačevalcev, a nakup teče dalje. Vemo, da bo s tem naskokom na slovenski trg ob službe na stotine delavcev, da bodo ob posel lokalni dobavitelji in da se bo milijone javnih evrov preselilo v blagajne tujih bank, a nakup vseeno teče dalje. Agrokorjev nakup Mercatorja pač ne vznemirja naše kolektivne domišljije dovolj, da bi ustvarjal klike, kaj šele sprožil protest. Precej več ogorčenja je bilo, ko je predsednik uprave NLB Janko Medija dobil novega audija. Ampak Medja je mladi seksi menedžer in z veseljem spremljamo vsak njegov korak.

Če bi bil novinar, bi se mi zmešalo. Trudiš se, da bi javnosti razkril konkretna imena ljudi, ki se igrajo z našimi usodami, na koncu pa ta javnosti sploh ne zanimajo. Skrivnostne sile, ki naj bi iz ozadja vladale svetu, postanejo nezanimive v sekundi, ko dobijo obraze in imena. Potem so samo še dolgočasni bankirji in menedžerji, člani uprav in nadzornih odborov, ki jih ljudje hitro pozabimo in jih zamenjamo za druge, bolj vznemirljive zgodbe. Kako tolažeče bi bilo, če bi bile za stanje res krive neke skrivne združbe, ki jih nihče ne pozna in ne more ustaviti. Kako mora novinarja boleti, ko vidi, da so to v resnici le majhni, nepomembni oportunisti, ki lahko mirno kradejo, ker niso dovolj atraktivni za naslovnice.