Priložnost je

dr. Bogomir Kovač

21. 3. 2014  |  Mladina 12  |  Ekonomija

Robert Dahl, nedavno umrli ugledni politolog, je dokazoval, da v demokraciji vsi državljani štejejo enako. Toda hkrati so bogati in močni vplivnejši od revnih in šibkih, zato dejansko vladajo. Ekonomska neenakost postaja tako ključ do politične neenakosti. Ekonomska neenakost se zadnjih trideset let povečuje. V sedanji krizi postaja osrednja politična tema in izziv političnih elit z leve in desne. Toda ali smo razumeli njen politično-ekonomski potencial?

Dejstva so jasnejša od njihove interpretacije. Dohodkovna neenakost je zgodovinsko na najvišji ravni. Odstotek svetovnega prebivalstva ima v lasti polovico svetovnega bogastva, 85 najbogatejših ima večji dohodek kot tri milijarde ljudi. V državah OECD se je neenakost v zadnjih treh letih povečala bolj kot v zadnjih 12, v sedanji finančni krizi so bogati še bogatejši, 95 odstotkov plačila te krize pa za zdaj nosi dohodkovno šibkejša polovica prebivalstva. Nič nenavadnega, da je premoženje desetih najbogatejših Evropejcev v kriznem obdobju 2009–2012 (217 milijard evrov) večje od stroškov socialnih spodbud (202 milijardi). Ginijev koeficient kaže, da je dohodkovna neenakost povsod razmeroma velika in da se povečuje.

Kako pojasniti te razlike? Najsplošnejša ekonomska razlaga je, da v tržni družbi določeno neenakost potrebujete, če želite spodbuditi inovativnost, podjetništvo, produktivnost, pa tudi ustrezno nagraditi znanje, sposobnost in delavnost. To pomeni, da naj bi večji del neenakosti izhajal iz tehnološke in tržne dinamike, človeškega kapitala, ki spodbujajo večjo gospodarsko rast in zaposlitev. Določena neenakost je torej razvojno nujna in spodbudna. Drugačen pogled razkriva, da je neenaka distribucija notranja lastnost tržne družbe, da kapitalizem samodejno vodi v vedno večjo koncentracijo in centralizacijo bogastva na eni in siromaštva na drugi strani. To vnaša v kapitalistični sistem inherentno nestabilnost, podobno tisti, ki pripada vlogi denarja in financ. Neenakost deluje destruktivno, tako ekonomsko in socialno kot tudi politično ter moralno.

Obstaja torej neka meja ekonomsko vzdržne in politično legitimne neenakosti. Toda te kapitalizem sam po sebi nikoli ne more vzpostaviti. Zato potrebuje stalno notranjo redistribucijo. Implicitni redistribucijski mehanizem zagotavlja družina z medgeneracijskimi transferji, eksplicitnega država s svojo fiskalno politiko. Redistribucija je torej pogoj, da tržni sistem deluje, da kapitalizem preživi. Jedro problema družbene neenakosti zato ni toliko njena ekonomska vsebina, temveč politični naboj. Ekonomska neenakost v kapitalizmu nastaja samodejno s tržno diferenciacijo, hkrati pa lahko vodi v politično oligarhijo. Eden temeljnih spoznanj politične ekonomije (Meltzer, Richard, 1981) dokazuje, da visoka neenakost pri srednjem volivcu povzroči, da je bolj naklonjen redistribuciji in obdavčitvi bogatih. Toda zadnjih trideset let se je neenakost povečevala, politično pa so jo eksplicitno podpirale desne vlade in posredno tudi leve. Volivci pa nikjer v centru kapitalizma niso politično sankcionirali političnih in poslovnih oligarhij, ki so nastale ob tem.To pomeni, da so neenakosti še najbolj odvisne od političnih institucij, volilnih ciklov in ideologij.

Politična institucionalizacija ekonomske neenakosti je v 20. stoletju ključna. Thomas Piketty (2013) je pokazal, kako je tradicionalni liberalni kapitalizem povečal neenakosti. Toda to ne velja za obdobje 1950–1975, ko je bila gospodarska rast večja od rasti donosnosti kapitala, plače so rasle skladno s produktivnostjo, obdavčitev bogatih in socialni transferji pa so neenakosti zmanjševali. To je bilo obdobje keynesianizma, »zlato obdobje« socialne države, kjer je prevladala logika »detroitskega sporazuma« med socialnimi partnerji (primer ZDA). Sprememba nastane z zasukom politično-ekonomske ideologije (ekonomika ponudbe, reaganizmom in thatcherizmom), ki stavi na davčno razbremenitev bogatih, spodnese sindikate in s privatizacijo sistematično razgrajuje socialno državo. Novi institucionalni aranžma (»washingtonski sporazum«) je z neoliberalnim projektom politične desnice dejanski temelj sedanje neenakosti in tudi krize.

Težava stare (evrokomunisti …) in nove levice (Blair, Schröder …) je, da se je oprijela socialnega liberalizma. Drugačen ekonomski sistem je politična zmota, vrnitev h keynesianizmu nepotrebna radikalizacija. Toda ta zmeda se je s krizo obrnila. Sedaj je postalo jasno, da je neenakost eno od torišč krize, da je deregulacija bank in finančnega sistema del političnega projekta, da je stagnacijo plač srednjega sloja nadomeščala kreditna ekspanzija (Fannie Mae in Freddie Mac), da visoke menedžerske plače niso pravična nagrada za učinkovitost … Nenadoma je zmanjšanje neenakosti in siromaštva postalo politično blago, s katerim se da trgovati. Desnica je spremenila retoriko. Namesto neenakosti poudarja problem revščine, politika varčevanja zamenja staro razgrajevanje socialne države, finančni kapital vrača udarec z visokimi obrestnimi pribitki. Levica je nasprotno obrnila kolo. Obama povečuje minimalno plačo, Miliband v Londonu zahteva nov položaj srednjega razreda, vse bolj je ospredju delavska participacija.

Slovenski politični paradoks je v tem, da smo glede egalitarnosti na vrhu EU, socialni transferji učinkoviteje znižujejo revščino kot drugje. Toda ekonomsko smo neučinkoviti, hkrati pa volivci čutijo razlike, želijo kazen za ekscese. Zato je neenakost pomembna politična platforma, zlasti novih levih strank, če jo bodo znale nadgraditi. Za zdaj je njihova politika bolj antiekonomika, več je gesel razrednega boja kot prepričljive ekonomske alternative. To je videti bolj kot upor brez perspektive, čeprav je priložnost prava in velika.