Civilizacijski trk

dr. Bogomir Kovač

14. 3. 2014  |  Mladina 11  |  Ekonomija

Reševanje politične krize v Ukrajini ni mogoče brez pomembnih ekonomskih sprememb. Te zadevajo tako obrat v razvoju ukrajinskega gospodarstva, mednarodnih trgovinskih sporazumov med Ukrajino in drugimi globalnimi partnerji kot tudi drugačne oblike antikrizne pomoči, ki se danes uporabljajo. Vojaška in politična moč sta se vedno povezovali z ekonomsko. Zato so v preteklosti vojne pomenile pot do ekonomske prevlade, danes pa želimo z ekonomskimi sredstvi doseči mir. V Ukrajini so na to pozabili vsi vpleteni deležniki. Prav ekonomske rešitve v tej krizi prinašajo najmanj tveganj in največ koristi. Hkrati pa je v tej veliki recesiji (2008–2013) nevarnost velike vojne večja kot kadarkoli. In Ukrajina ima vse možnosti za njeno sprožitev.

Ukrajina je s 46 milijoni prebivalcev primerljiva s Španijo, njen BDP s 176 milijardami USD je nekaj manjši kot romunski, po BDP-ju na prebivalca je podobna Albaniji (3800 USD). Ukrajina je bila za Rusijo druga najpomembnejša ekonomska baza bivše SZ, zato sta njen razpad in oblikovanje suverene države ekonomsko travmatična. Ukrajina je leta 1999 še vedno tičala pri 40 odstotkih BDP-ja iz leta 1991, Slovenija je to tranzicijsko vrzel v celoti nadomestila že leta 1997.

Ukrajina je ostala energetsko odvisna od Rusije, njena industrijska struktura se ni bistveno spremenila, povečal se je zgolj terciarni sektor za domači trg. Drugič, Ukrajina ima 60 odstotkov BDP-ja vezanih na zunanje trgovinske tokove. Težava je predvsem visok trgovinski primanjkljaj, kar zahteva velik nasproten tok tujega kapitala. Tretja usodna značilnost temelji na izjemno šibkih institucionalnih temeljih. Ukrajina je tu doživela podobno usodo kot Rusija. Privatizacija je utrla pot novi poslovni oligarhiji, liberalizacija finančnim zlorabam, nova demokracija pa politični korupciji in sivi ekonomiji (polovica BDP, 1999).

Oranžna revolucija leta 2004 je bila logičen odgovor ulice. Navidezno je obdobje Timošenkove (2005–2010) polno radikalnih reform, ekonomskega nacionalizma in razvojnih pričakovanj, toda sledilo je novo razočaranje. Kriza leta 2008 je ukrajinsko gospodarstvo, občutljivo na zunanje šoke, povsem zlomila. Padec gospodarske rasti v letu 2009 je bil največji na svetu (15 odstotkov), izvoz je zastal, dotok tujega kapitala se je ustavil. Tekoči primanjkljaj plačilne bilance je dosegel osem odstotkov BDP-ja, proračunski več kot šest, Moody je dal državi oceno CAA1. Likvidnostna kriza države je postala leta 2013 podobna grški iz leta 2010.

Ukrajina je kot članica MDS leta 2008 prejela njegovo pomoč ob standardnih pogojih restrukturiranja gospodarstva. Ukrajina je lani svoja nova pričakovanja uokvirila na ravni 15 milijard USD želenih sredstev. Toda Zahod jo je vedno pogojeval z želenimi politično-ekonomskimi spremembami. V navz-

križju obljub sta MDS in SB ponujala ustaljene aranžmaje, EU jo je vabila s posebnim trgovinskim sporazumom, Rusija z novo Evroazijsko carinsko unijo (ECU). Putin novembra s spretnim manevrom obljubi konkretno pomoč, skupaj z Janukovičem izigrata nespretno EU in v Kijevu izbruhnejo protesti. Po treh mesecih je rezultat znan. Legalno oblast v Kijevu je zamenjala začasna nova uporniška vlada, pokrajina Krim z referendumom želi priključitev Rusiji, ruske čete so tu prevzele vojaški nadzor.

Politično so reči skrajno zapletene, ekonomsko morda rešljive. Septembra so jih nekaj nakazali na 10. srečanju YES na Jalti. Namesto ekonomskih sankcij bi morali poseči po politični diplomaciji, namesto rožljanja z orožjem po mednarodni trgovini. Dejansko sta EU in ECU kot regionalni trgovinski združenji med seboj nezdružljivi. Zato bi se morala Ukrajina odločiti za eno od njiju. Boljša rešitev je, da bi se Ukrajina, podobno kot Čile, Kanada ali Švica, odločila za ločene sporazume z velikimi. Ne izbira med EU in Rusijo, temveč ju povezuje. Ukrajina tu potrebuje tri reči. Najprej politično stabilizacijo, morda močno decentralizacijo in federalizacijo. Potem bi morali pod okriljem WTO uskladiti razmerja med EU in ECU. Ukrajina na koncu dobiva možnost odprtega regionalnega in sektorskega povezovanja v različne carinske, ekonomske in politične unije. To je proces, ki se lahko jutri začne s skupno konferenco (Ukrajina, EU, Rusija, STO, MDS, SB).

Morda ZDA in Rusiji danes bolj ustreza delna obnova hladne vojne. To jih vrača v geopolitiko 21. stoletja. Toda nevarnost tiči drugje. Ne gre za Putinove imperialistične vizije, za utrjevanje ameriške »mehke« moči, niti za novo različico nemške »Ostpolitik«. Ukrajina je ušla izpod nadzora. Ukrajinski nacionalizem je nevarno orožje, zanj sta tako EU kot Putin bolj sredstvo kot cilj. Družbena dezintegracija deluje že nekaj časa, politična je morda pred vrati. Rusija si želi političnega razpada Ukrajine, EU jo vidi kot enoten ščit pred Vzhodom. In balkanizacija Ukrajine ni rešitev, temveč problem, najprej morda vojaški, potem politični in na koncu ekonomski.

Tu trčimo na politično-ekonomsko logiko dolgih valov, kjer se dolge globalne ekonomske krize eksplicitno vežejo na velike vojne velesil in porajanje novih svetovnih ureditev. In znotraj teh procesov so že zdavnaj napovedovali, da bo v kriznih ciklih usodno obdobje okoli leta 2020 (Goldstein, Modelski). Obvladovanje krize v Ukrajini je v tej globalni matriki za EU še posebej pomembno, morda tudi usodno.

EU že zdavnaj ni več tovarna sanj in to sedaj spoznavajo tudi Ukrajinci. Zahod je v Ukrajini igral dvojno igro in izgubil. Izgublja tudi Putin, kajti Ukrajina ni Gruzija leta 2008. Na vseh straneh manjka politične volje, hkrati pa tudi ekonomskih sredstev. Ukrajino teži kriza zaupanja vseh deležnikov, tujih in domačih. Zato je morda edina prava politična rešitev, da spodbudimo trgovino in ekonomsko sodelovanje. Vojaško moč za ekonomsko pomoč, da finančni krč ne postane zlovešči Huntingtonov civilizacijski trk.