Lovci

N'toko

21. 3. 2014  |  Mladina 12  |  Žive meje

Za današnjo temo si bom sposodil popularen kolumnistični slog: iz naključnih zgodovinskih okoliščin bom poskušal izvleči vzroke za nastanek našega nacionalnega karakterja, nato pa bom te poenostavljene stereotipe uporabil za razlago vseh naših ekonomskih zablod v sodobnem času. Tako bom ustvaril lažen občutek, da je Slovenija v svojih zablodah edinstveni otok in da drugi narodi podobnih težav ne poznajo. Ne pustite se zapeljati slogu, uporabljam ga zgolj zato, ker ljudje raje beremo o nekem problemu, kadar mislimo, da je samo naš.

Pa začnimo ...

Z gozdovi obdani Slovenci smo bili od nekdaj po naravi lovci. Preživetje plemena je bilo povsem odvisno od uspeha moškega s sulico v roki, ta pradavni instinkt pa se je ohranil skozi stoletja in je ostal temelj našega razmišljanja vse do danes. Zaradi tehnološkega razvoja se nam ni več treba potikati po gozdovih, a gozdovi so ostali v nas in jagersko mentaliteto preprosto usmerjamo v druge objekte. Primarni instinkt naroda se prebudi vsakič, ko je govor o lovu, pa naj gre za rise ali za tajkune.

Tako je nekoč vladalo prepričanje, da je edina ovira k harmoniji v našem ekosistemu preveliko število kapitalistov. Odobren je bil odstrel in Slovenci smo se jezno zapodili v gozdove, a so se kapitalisti tudi po množičnem čiščenju še naprej razmnoževali in stanje se ni bistveno spremenilo. Lovske puške so se kasneje preusmerile na komuniste, vendar tudi to ni prineslo želenega ravnovesja. Najbolj žgoče narodno vprašanje je tako postalo: »Koga, za vraga, moramo ustreliti, da postanemo prava država?!«

Ker se nismo mogli zediniti, katera vrsta je nevarnejša, smo se osredotočili na posameznike. Odstrelimo tajkune, te mešance med komunisti in kapitalisti! Organi pregona so se pod pritiskom ljudstva z vsemi močmi spravili na lopove in obsodili nekatere veljake iz samega vrha prehranjevalne verige, a smo tudi po tem razočarano ugotovili, da se situacija ni izboljšala. Možna je bila le še ena razlaga: zajedavci očitno ne prebivajo le na vrhu, ampak na vseh ravneh družbe, zato ne bo ravnovesja, dokler ne identificiramo čisto vseh. Začela se je nova era: obdobje medijskega lova na parazite.

Na seznamu za odstrel so se najprej znašli večji paraziti, funkcionarji s predragimi avtomobili in politiki, ki preveč potujejo s prepoceni letalskimi kartami. Nato so na spisek prišle manjše ribe: kirurgi s previsokimi plačami, univerzitetni profesorji, ki živijo v preveč luksuznih stanovanjih, in seveda tisti zoprni kulturniki, ki za svoja umetniška skrpucala prejemajo državno podporo in celo počitnikujejo v kulturnih stanovanjih po svetu. A zakaj bi se ustavili pri njih, ko pa imamo še na tisoče lenih javnih uslužbencev, delavcev, katerih neuspešna podjetja dobivajo subvencije, ter mater samohranilk, ki zahtevajo otroške dodatke? Da o Romih, ki se v audijih pripeljejo po socialno pomoč, sploh ne govorimo! Vsak dan se na naslovnicah znajde nova skupina ljudi, ki se je zažrla v naše gospodarstvo in hoče nekaj zastonj. Novinar mora le še brskati po Supervizorju in objavljati imena vseh, ki so kadarkoli poslovali z državo. Tako smo prišli do stanja, kjer je vsaka uporaba javnega denarja tolmačena kot greh, vsak zasebni zaslužek pa božje delo. Ni pomembno, ali si obogatel z lobiranjem pri umazanih poslih, z odpuščanjem delavcev, s prodajo pojočih ribic, govorečih mačkov ali imaginarnih kovancev. Mediji slavijo še tako neumne dosežke, pod pogojem, da prinašajo denar, hkrati pa bi ukinili čisto vse družbeno koristne programe, ki ne zagotavljajo takojšnih dobičkov. Po svojih merilih bi sicer najprej morali ukiniti sami sebe, a jim to še ni padlo na pamet.

Prišli smo do stanja, kjer je vsaka uporaba javnega denarja tolmačena kot greh, vsak zasebni zaslužek pa božje delo.

Če bo sedanji program odstrela uspešen, bomo prebivalstvo Slovenije skrčili na nekaj tisoč ljudi. Ostali bodo le še tisti koristni, ki ustvarjajo dobičke. A bodo kmalu spoznali, da v novem očiščenem gozdu brez kupcev in strank tudi njim grozi izumrtje. V svoji ihti pri ustvarjanju popolnega ekosistema velikokrat pozabimo, kaj ekosistem sploh je: krožni sistem odnosov med živimi bitji. Vsak cent, ki ga Slovenija nameni svojim državljanom, bodo ti vrnili v Slovenijo in kupovali slovenske izdelke in storitve. Davkoplačevalski denar, ki gre v roke »parazitom«, se neposredno vrača v gospodarstvo, zato bi morale biti dobre plače javnih uslužbencev v interesu vseh. Medtem ko obsedeno iščemo razlike med zasebnim in javnim, nikoli ne odzumiramo pogleda dovolj, da bi videli tržne uspehe posameznikov kot posledico pogojev, ki jih je ustvarila država. Družba samih podjetnikov nikoli ni obstajala in tudi nikoli ne bo, zato je lov na »nekoristne« državljane absurden. Kot bi lisice v gozdu mislile, da bodo živele bolje, če bodo pocrkali vsi tisti leni zajci, ki cele dneve glodajo brezplačno javno travo.

Pri lovu na zajedavce pa je najbolj žalostno to, da na koncu večino energije usmerimo na najnižje sloje družbe, ki porabijo smešno majhne vsote, nikoli pa ne prepoznamo resničnih parazitov. Davkoplačevalci smo za stresne teste bank tujim revizijskim agencijam plačali več kot 30 milijonov evrov. To je tretjina tega, kar v celemu letu namenimo zdravstvu. Svetovalci družbe Oliver Wyman so za svoje delo prejemali zneske v višini 4000 EUR na dan. Nič od tega denarja se ne bo vrnilo v domače gospodarstvo, vsi pridobljeni podatki pa se bodo prodali naprej klientom teh agencij, da bodo z njimi ceneje kupovali javno premoženje. Kdo tukaj dobiva zastonj malico? Če iščete korupcijo, klientelizem in potratnost, lahko pozabite na umetnike in Rome. Po vseh pravilih bi morali biti prvi na vrsti za odstrel vodje finančnih družb, lobisti korporacij in tisti evropski komisarji, ki uveljavljajo svojo voljo na hrbtih državljanov. Na žalost pa so prav ti ljudje lovci, ki dajejo navodila za odstrele, in bolj malo je verjetno, da bodo kdaj tarča njihove glave.