Kako smo si podtaknili varnost

Vlado Miheljak

4. 4. 2014  |  Mladina 14  |  Dva leva

»V narodovi zgodovini so trenutki, kjer tehtanje argumentov za ali proti ne zadostuje. Treba se je ravnati po intuiciji ...«
— Borut Pahor nas je poučil, kako se odločati o vstopu v Nato (2002)

»Slišal sem tudi, da, po intuiciji, se mi zdi, ne bi bilo dobro biti v Natu in tako naprej. Tu intuicije in čustva nič ne pomagajo, tu pomagajo dejstva.«
— Milan Kučan je intuitivno odločanje pripisal nasprotnikom vstopa v Nato (2002)

Tudi prvi april ni več to, kar je bil. Vse, skoraj vse, kar se mediji spomnijo kot prvoaprilski nateg, je prav lahko res. Zdi se mi, da je bila edina prava prvoaprilska potegavščina objavljena v Delu, in sicer da bo Slovenija izstopila iz vojaške zveze Nato. Dobra prvoaprilska potegavščina je tista, ki sicer meri na realno, a se to nikakor ne more realizirati.

In z izstopom iz zveze Nato bo že tako. Zato pravo vprašanje deset let po tem, ko smo okrog prvega aprila 2004 vstopali, ni, ali ostati ali izstopiti iz vojaške zveze, ampak kako smo vanjo vstopili. Kdo nam je podtaknil varnost. Varnost? Čas je pokazal, da je fizična varnost Slovenije ter njenih državljanov in državljank po vstopu v zvezo nižja, kot je bila pred tem. Materialna pa tudi. Od zveze razen stroškov in razgrajenega nacionalnega obrambnega sistema nimamo nič. Edini dobitek je povečano tveganje. Povečano zato, ker smo v klubu, ki je zaradi ameriškega »geostrateškega« lomastenja v očeh tretjega sveta, ki poseduje obup kot edino orožje, sokrivec in stalna potencialna tarča. No, k sreči smo pešaki, kmetje na šahovnici, ter zato manj opazen in verjeten cilj.

Danes so stališča do zveze Nato bolj ko ne razporejena po nekako pričakovani shemi. Na eni strani so desničarji (plus Borut Pahor) kot slepi zagovorniki Nata in našega članstva v zvezi, na drugi strani pa civilna družba in politična levica. Pa vedno ni bilo tako. Še zlasti takrat, ko so bili pred nami meseci in tedni usodnih odločitev. Takrat je odpovedal ves politični razred. Res je sicer, da so si v mesecih pred sprejemom podajali kljuko razni emisarji, od generalnega sekretarja zveze Nato Georgea Robertsona do nemškega zunanjega ministra Joschke Fischerja, in vsi po vrsti agitirali za vstop z namigovanjem, da sta Nato in EU neločljivi paketni aranžma. A niso bili krivi tujci. Tudi Bruce Jackson, mesar v ameriški diplomaciji, ne, čeprav je (na drugi strani Atlantika) narekoval razvpito vilensko izjavo, v kateri so Albanija, Bolgarija, Estonija, Hrvaška, Latvija, Litva, Makedonija, Romunija, Slovaška in Slovenija, torej »endemično šibke države nedokončane tranzicije«, kot je takrat komentiral Franco Juri, ugotavljale, da so jih dokazi o Iraku, ki jih je (dva dni kasneje!) v Varnostnem svetu Združenih narodov predstavil Colin Powell, prepričali. Powell se je kasneje, ko je zbolel, pokesal: »Dokaze smo si izmislili ali zavestno falsificirali.« Seveda je bil naš »sopodpisnik« zunanji minister Rupel. A tudi njega ne gre kriviti, ker sta bila, kot se je kasneje izkazalo, o vsem obveščena predsednik Drnovšek in premier Rop. Menda je bila kalkulacija enostavna: največja zunanjepolitična sramota je bila vstopnica za zvezo Nato. Enostavno.

Vzdušje, v katerem se je javnost preparirala za vstop, je bilo grozljivo enoumno in upam, da neponovljivo. Medijski prostor je bil za drugačne (protinatovske) poglede praktično zaprt. Podpisani sem imel po zaslugi takratnega urednika Janka Lorencija eden redkih možnost, da sem lahko teden za tednom v SP Dela lansiral drugačen pogled. Manipulirala je javna televizija, komercialna televizija, tiskani mediji. Vladni urad za komuniciranje je izdal propagandni časopis (Natopis) z manipulacijami, kakršnih si še Powell ob iraški krizi v Varnostnem svetu ZN ni privoščil. V to nekritično, unisono falango se je takrat postavila tudi uradna borčevska organizacija in s tem pretrgala dotedanjo naravno zavezništvo s civilno družbo. Izdala je tiste, ki so ji pomagali preživeti v najhujšem protienobejevskem obdobju. No, resnici na ljubo, članstvo ni sledilo modremu vodstvu. Kot je takrat poročala Mladina, je skupina starih borcev (Lado Ambrožič - Novljan, Baldomir Bizjak, Franc Črnugelj, Alenka Gerlovič, Ignac Gregorač, Franc Miklavčič, France Pečelin, Tone Premk, Jože Sevljak, Albin Vengust, dr. Branko Vesel in Vlado Habjan) rekla ne Natu in lastnemu vodstvu.

Nekritični zagovornik je bil tudi predsednik Kučan, ki je celo pomešal, kaj je kdo govoril, in je butasto izjavo, da se je treba v kritičnih trenutkih zgodovinskih odločitev ravnati po intuiciji, pripisal kar natokritični civilni družbi. In še več. Ob obisku predsednice Republike Latvije dr. Vaire Vīķe-Freiberga je kategorično izjavil, da je »dolžnost slovenske politike, da Slovenijo včlani v Nato«. Dolžnost? Takrat sem komentiral, da včlanitev Slovenije v zvezo Nato ne more in ne sme biti dolžnost političnega vodstva demokratične države. Je lahko samo – sicer nesporno legitimni – politični cilj določenega in vsakokratnega političnega vodstva. Edina dolžnost v odnosu do javnosti pa je zagotavljanje demokratičnega postopka odločanja. In prav to je spodletelo. In rekel je še, da za Nato ne vidi alternative. Si predstavljate deželo brez alternativ? Ampak O.K. Predsednik Kučan je bil edini kasneje sposoben refleksije in je priznal, da je bila odločitev napačna, da bi sedaj ravnal drugače. Kaj pa drugi? Se spomnite koga iz takratne visoke levoliberalne politike in njenega zaledja, da bi nasprotoval vstopu ali vsaj dvomil o njem? Danes so mnogi prepričani, da so bili vedno proti. Že najbrž. S figo globoko v žepu.