Danes Janša, jutri Tito

Vlado Miheljak

28. 3. 2014  |  Mladina 13  |  Dva leva

Zasliševalec: Lahko potrdite, da ste napisali nekaj zelo revolucionarnih pesmi, dram in drugih del?
B. Brecht: Pisal sem poezijo, songe in (odrske) komade v borbi proti Hitlerju. Ja, lahko se imenujejo revolucionarne, saj sem hotel zrušiti njegov režim.
Zasliševalec: Ste vi napisali pesem Forward, We’ve Not Forgotten? (Prebere v angleščini nekaj vrstic Brechtovega songa Solidaritätslied, op. a.)
B. Brecht: Ne, jaz sem napisal nemško pesem, to pa je nekaj čisto drugega. (Dvorana pade v strašanski smeh in osramočena komisija obnemi, op. a.)
— Zasliševanje Bertolda Brechta pred Odborom predstavniškega doma za protiameriške aktivnosti (1947)

S′n pa mu zavidal stalno, ne, da je on bil edini skoraj poslanec, ki si je lahko privoščil po vsakem popoldan malo spanca, pa branja športskih novosti, pa ga zato niso novinarji na križ pribijali … jaz to jemljem kot dobronamerno, ampak pribijali so nas novinarji, če smo časopis kupili. Jaz uživam v tem, jaz brez časopisov ne morem in moram biti obveščen, razumeš!, in je logično, da boš pri šestnajstih urah lahko v roke vzel časopis. Ampak to je bilo za nas greh, gospod Partljič pa je to bil – toliko pa so njega tolerirali, da si je to lahko vsak dan privoščil malo spanca …
— Parlamentarni preiskovalec Jožef Jerovšek je že v poslanskih časih zaznal korenine Partljičevega ekstremizma (DZ, 20. marca 2014)

To, kar se je prejšnji teden (20. marca) dogajalo pred parlamentarno komisijo za ugotovitev in oceno delovanja ekstremističnih skupin, je morda smešno, bizarno, predvsem pa je nadležno in odvratno. A vseeno vredno in nujno kar najbolj resne obravnave.

Predlagam, da – če imate koliko toliko trpežen želodec in urejeno prebavo – pogledate, kako si naši vrli poslanci služijo svoj kruh, preden sejo končajo in odhitijo v parlamentarno menzo na obilno kosilo za ceno, o kateri študentje in brezpravni proletariat lahko le sanjajo. To, kar so poslanci uprizorili na zadnji dan zime v DZ, je najhujši napad, najhujše onečaščenje slovenskega parlamentarizma. Zlasti poglejte drugi del posnetka, v katerem nastopa Jožef Jerovšek. Verjetno se bo marsikdo vprašal, kaj smo slovenski državljani naredili tako hudega, da moramo prenašati take tipe v parlamentu. »Zavičajni akcent«, žargon, poln dovtipov, ki se jih naučiš za šankom, težave s spreganjem, sklanjanjem … Dvomim, da bi pomagalo, a morda bi veljalo poskusiti s kakšnim tečajem slovenskega jezika. Morda bi lahko poslance priključili jezikovnim tečajem za azilante in migrante, da bi z več razumevanja in sočutja sprejemali njihove težave pri učenju slovenskega jezika in kulture, če že svoje jezikovne in občevalne kulture ne bi dvignili.

Dobro. Jerovšek ni edini in ni prvi parlamentarec, ki se je javno osramotil. In tudi slovenska politika ni nobena izjema. Ko se politiki in parlamentarci soočijo z intelektualci, praviloma potegnejo kratko; se osramotijo. Po drugi svetovni vojni se je podobno dogajalo v Združenih državah, kjer so v okviru lova na čarovnice zasliševali domače in (priseljene) evropske intelektualce in umetnike. Lov na čarovnice je bil tesno povezan z republikancem Josephom McCarthyjem, ki pa kot senator kajpak ni bil formalni član preiskovalne komisije predstavniškega doma (House Committee on Un-American Activities – HUAC), ki jo je v tistem času vodil J. Parnell Thomas.

Medtem ko so domači zaslišanci dokaj spoštljivo prenašali poniževalna zaslišanja, so si evropski migranti krepko privoščili bebave zasliševalce. Ne le Brecht, tudi drugi. Denimo »glasbeni Karl Marx« in soavtor mnogih Brechtovih songov, Hanns Eisler. Multipotentni Eisler, ki je, kot so ga označevali »skladal tako za berlinske delavske zbore kot za filmsko industrijo Hollywooda, tako avantgardne glasbene performance kot za partijske kongrese«, je zmedenemu zasliševalcu na vprašanje, ali je bil član komunistične partije, odgovoril, da ne, ker ni imel denarja za članarino ...

Še hujša farsa se je zgodila leta 1968, ko so aktiviste študentskega in protivojnega gibanja postavili v Chicagu pred sodišče (t. i. Chicago Eight trial). Takšne zafrkantske figure, kot sta bila yippija (Youth international Party) Jerry Rubin in Abbie Hoffman ter, denimo, črni panter Bobby Seale, so skupaj postavili pred nemočnega, zmedenega starega sodnika Juliusa Hoffmana. Abbie je izkoristil sovpadanje priimkov in se v zabavo občinstva predstavljal kot sodnikov sin. Prava črna tempirana bomba pa je bil Seale, ki je sodnika in tožilca na vsako vprašanje o čemerkoli opsoval in kričal, da sta fašista. Zato so ga zvezali na stol in mu zalepili usta. Proces je bil popolna zmaga ameriške protivojne civilne družbe. Po njem so z radikalizacijo upora začeli tudi konvencionalni intelektualci, profesorji, umetniki. Kar je krepko spremenilo obraz Amerike.

Skupna vez DZ z ameriškim predstavniškim domom in sodiščem v Chicagu, z zasliševalcem Thomasom in sodnikom Hoffmanom je pametnejši iz najbolj markantnega državnozborskega tandema. A tudi drugi prav veliko ne zaostajajo. Denimo poslanec NSi Tonin, ki je bil dovolj nespameten, da je bil prvopodpisani pod butasti dokazni sklep na osnovi »anonimke«, ki je pripeljala Partljiča in mariborske intelektualce pred sodišče. A še dovolj pameten, da je obstruiral farsično zaslišanje.

Če tako nespametno deluje desničarski možganski trust, ni čudno, da preprosti privrženci slovenske demokratske sekte bremenijo Janšo s skupnim portretom s Timošenkovo. Si predstavljate! Timošenkova, za katero celo ukrajinski politični somišljeniki vedo in priznajo, da je tajkunska, koruptivna »plinska princesa«, na plakatih skupaj z Janšo pred sodno palačo, v kateri mu sodijo zaradi suma korupcije!? Zelo inteligentno.