Poziv k streznitvi

dr. Bogomir Kovač

4. 4. 2014  |  Mladina 14  |  Ekonomija

Pričakovana razveljavitev davka na nepremičnine in nekaterih določb zakona o množičnem vrednotenju je vlado in državo spet spravila v politično-ekonomski delirij. Vlada je s tem zakonom ekonomsko nerazumno tvegala in politično izgubila. Zaletavo pa se je v dneh po objavi lotila tudi reševanja novega problema. Nepremičninski zakon preprosto ne more in ne sme zamajati fiskalne konsolidacije države. Odločitev ustavnega sodišča je zato treba razumeti kot poziv k streznitvi, korak k normalizaciji politično-ekonomskih razmer. Potrebujemo manj neznosne politične improvizacije in več težnje k normalnosti vsakdanjega življenja, vključno s politikami in reakcijami politikov.

Presoja ustavnega sodišča je na 35 straneh natančna in zadevajoča, odločitev sodnikov je bila enotna, izkoristili so ločena mnenja za še dodatno pojasnjevanje. Skratka, dobili smo dober in za te čase sila redek primer kritične presoje zakona, ki opozarja na vse bistvene pomanjkljivosti nepremičninskega davka. Zakon je preprosto prava podoba strokovne, administrativne in politične nesposobnosti slovenske politike, z leve in desne. Sedanja vlada je zakon na silo spravila prek parlamentarnih procedur in mu namenila tudi nesorazmerno politično težo v proračunskih načrtovanjih. Težava je seveda v tem, da imajo podobne hibe tudi drugi pomembni zakoni, ki naj bi urejali ključne usmeritve države, od bančne sanacije (DUTB), upravljanja državnega premoženja (SDH), nesolvenčne zakonodaje … Očitno ne dojamemo, da sta dober pravni okvir in stabilna institucionalna struktura temelj normalnega delovanja tržnega gospodarstva.

Ustavna sodišča tudi drugod postajajo nekakšen branik pred zaletavostjo evropskih in državnih protikriznih politik. Neoliberalna agenda tržnih ukrepov je namreč vedno povezana z revolucionarnimi posegi, od hitrih sprememb zakonov do množice intervencionističnih ukrepov. Vse skupaj ustvarja psihozo nenormalnih razmer. Ustavna sodišča običajno skušajo vnesti vsaj nekaj reda in pravičnosti v ta politični kaos. Nemški ustavni sodniki so na primer s sodbo 14. januarja 2014 zavrnili sloviti program OMT, s katerim je ECB skušala stabilizirati evropski trg državnih obveznic. Njihov sklep je nedvoumen. Pravna ureditev ECB tega ne dopušča, fiskalne posledice so lahko za Nemčijo sporne. Slovensko ustavno sodišče bo takšno možnost, tudi v povezavi z odločitvami nemškega, dobilo ob presoji bančne zakonodaje ob sanaciji državnih bank, ki so privedle do pravnega izbrisa lastnikov vrednostnih papirjev. Prispevek iz politične in pravne filozofije, ki je del ločenega mnenja ustavnega sodnika Zobca, nakazuje, do kam sme seči politična diskrecija ob ekonomskih šokih. Za normalizacijo razmer je ključno, da enkratne ekonomske razmere ne spodkopljejo temeljnih političnih in pravnih institucij tržne družbe.

Slovenska politika je po objavi odločitve ustavnega sodišča delovala kot v šoku. Vlada se je nespretno izgovarjala na slabo dediščino nepremičninske ureditve, opozicija je zahtevala njen odstop, finančni minister je vse o sebi in zakonu povedal z napisom na majici (»če zgrešite mesec, ste še vedno med zvezdami«), medtem pa je predsednik države neumorno deset ur drsal na Jesenicah … Komedija zmešnjav, v kateri je celo Aristofan videti provincialen komedijant.

Vlada je enako rokohitrsko pohitela z dramatičnimi napovedmi ukrepov in alternativnimi rešitvami. Ponudila je tri, dvig DDV-ja, omejevanje na strani odhodkov in druge ukrepe (privatizacija javnega premoženja …). Dvig DDV-ja je priročna, toda slaba rešitev. Sprememba DDV-ja je sistemski in dolgoročen ukrep, zato je z njim nesmiselno vsako leto krpati proračunske luknje. Prav tako višji DDV zmanjšuje potrebni fiskalni napor za dejanske spremembe v proračunski, davčni in razvojni politiki, vsaj posredno znižuje konkurenčnost in ogroža potrošnjo revnih. Alternativa so prihranki na strani odhodkov. Tudi tu je treba biti previden, če vlada stavi na proticiklično politiko s pomočjo povečanja agregatnega povpraševanja. Varčevanje mora biti vezano na sistemske rešitve (reforme) in ne ad hoc spremembe. Privatizacija in drugi prilivi v proračun so možno mašilo, toda tudi to zahteva čas za dobro izvedbo.

Vlada mora ravnati razmeroma hitro, toda ne brezglavo. Pot k novi normali bi lahko tlakovala na tri načine. Najprej bi lahko preprosto dopustila povečanje proračunskega primanjkljaja za 0,5 odstotka zaradi nepredvidene odločitve US. Glede na negotovosti bo zagotovo potreben rebalans proračuna in takrat je priložnost za poravnave. Druga možnost je, da vlada stavi na zasuk gospodarskih gibanj, ki so presegla pričakovanja. Popravek bolj optimističnih napovedi lahko doda na prihodkovni strani več, kot znaša izguba zaradi davka. Tretja možnost so strukturni ukrepi, ki jih mora vlada vključiti v novi nacionalni reformni program (NRP) in zadevajo spremembe na bančnem, fiskalnem in privatizacijskem področju. Skratka, namesto paničnih gasilskih akcij potrebujemo normalizacijo razmer in sistemske srednjeročne ukrepe, s pripravo novega davka o nepremičninah vred.

Ameriški ekonomist James K. Galbraith, v dobri tradiciji svojega očeta, govori ob sedanji krizi o koncu normale (The End of Normal, 2014). Normala je kajpada metafora. Nastopa v ekonomskih modelih, v praksi povojnega socialnotržnega gospodarstva pomeni razvojni trend, sistemsko stabilnost, običajne norme in pričakovano vodenje sprememb.

Kriza je nastala, ker so ljudje »normalo« zamenjali z destruktivnim ravnanjem. Iz krize ne moremo, dokler smo v močvirju skorumpirane države in roparskega biznisa. Izgubili smo smisel za normalnost in najti je treba novo normalo. Z elitami, ki ne razumejo moderne normale, in politiki, ki so prek roba normalnosti, bo pot še dolga in zavita.