Obvladovanje neumnosti

dr. Bogomir Kovač

11. 4. 2014  |  Mladina 15  |  Ekonomija

Vlada je teh dneh javnosti predstavila Nacionalni reformni program (NRP), v nekaj dneh naj bi temu sledil Program stabilnosti (PS). To sta osrednja dokumenta vsakoletnega razvojnega in fiskalnega načrtovanja ter usklajevanja članic v okviru EU. NRP razkriva vse zadrege domače in evropske ekonomske politike. Po svoji vsebini, usmeritvah in obsegu je slabši od lanskega, čeprav je slovensko gospodarstvo v boljši kondiciji kot lani v tem času. Dokaz več, da je kriza v Sloveniji bolj politična kot ekonomska, bolj socialna kot razvojna.

NRP je skupaj s PS del procesa usklajevanja ekonomskih politik, ki ga je EK uvedla po letu 2010. EU je z njimi skušala uveljaviti cilje nove strategije Evropa 2020, hkrati pa postavlja usklajevanje ekonomskih in fiskalnih politik članic in EU v nove proceduralne okvire (evropski semester). Ideja je preprosta. Ker EU nima tradicionalnih institucij in orodij ekonomske politike (vlade, lastnih davkov in velikega proračuna, normalne centralne banke), lahko te šibkosti reši proceduralno usklajevanje. Proračunsko načrtovanje članic naj bi nadomestilo pomanjkljivosti EU kot politično-ekonomskega sistema. Podobno iluzijo so gojili pred slabimi stotimi leti ruski komunisti, če reči malo poenostavimo.

Dejansko je EU neuspešno krepila svoj nadzor nad proračunskim stanjem in usklajevanjem ekonomskih politik že od leta 1997 (uredba 1466/97). Toda kriza je razkrila brezzobost konvergenčnih maastrichtskih meril. Podobna je usoda novega proračunskega načrtovanja. EU ponuja »smernice«, članice nato predložijo svoje načrte (NRP, PS), dobijo priporočila za odpravo neravnotežij in to vgradijo v proračune za naslednje leto. V četrtem letu evropskega semestra so NRP in PS povsem birokratski papirji, polni ponavljajočih se evropskih razvojnih fraz in praznih domačih odgovorov na evropska priporočila. Kot strateški dokumenti so sprti z vsemi strokovnimi priporočili in dokazujejo, da politiki v Ljubljani in tudi v Bruslju ne obvladajo menedžerske abecede.

Leta 2014 poteka natančno dvajset let od izdaje slovitega dela H. Mintzberga, Vzpon in padec strateškega načrtovanja (1994), učne ure za strategiziranje v podjetjih in tudi državi. Menedžerji, ugotavlja Mintzberg, precenjujejo svoje načrtovalske in vodstvene sposobnosti, podcenjujejo pa negotovosti in tveganja. Ne razumejo, da več veljata skupna priprava in izvedba strategije kot njena zacementirana vsebina in planerske fantazme. Od tod potem njegova ločitev na navdihujoče in izsiljene strategije. Večine teh modrosti NRP ne razume. V NRP ni nič navdihujočega, vse je zgolj izsiljena in prazna birokratskoplanerska procedura.

Kar ustreza EU, ne ustreza članicam, kar je dobro za ene, je slabo za druge, ekonomskih izravnalnih mehanizmov ni, politične moči pa tudi ne.

Zadrege so tudi povsem vsebinske. Evropski semester je četrto leto svojega obstoja še vedno prazna retorika. Ne rešuje niti agregatne fiskalne usklajenosti (fiskalna unija), niti ne daje uporabnih napotkov članicam. Če ni jasne evropske fiskalne makroekonomske politike, ne more biti želene optimalizacije fiskalnih pozicij članic in evroobmočja. Kar ustreza EU, ne ustreza članicam, kar je dobro za ene, je slabo za druge, ekonomskih izravnalnih mehanizmov ni, politične moči pa tudi ne. Zato EK in vlade ne vedo dobro, kakšna fiskalna konsolidacija omogoča rast. Zato so priporočila EK bolj zadevajoča glede strukturnih reform in javnih financ (ekonomika ponudbe), nejasna pa glede anticikličnega delovanja ekonomike povpraševanja. Če je ECB obtičala v likvidnostni pasti, potem bi potrebovali ekspanzivno in ne varčevalno politiko. Toda obstajajo različni tipi varčevanja (davki, izdatki), drugačne so sestave in dinamika fiskalnega prilagajanja, vsaka država ima svoje pogoje zadolževanja, pa tudi institucionalne prožnosti in politične kompetence, drugačni so recesijski multiplikatorji. Makroekonomska neravnotežja se dejansko širijo in ne odpravljajo, brez njih ne ostaja niti vzorna Nemčija. Protikrizne usmeritve EU niso prave, zato priporočila EK ničesar ne rešujejo. In v tem je problem evropskega semestra.

NRP 2014–2015 je krajši, vsebinsko bolj siromašen in manj osredotočen kot lanski. Prevzema lanske usmeritve ekonomske politike, cilje in ključne prednostne naloge. Toda ves dokument je dejansko prežet z odgovori na priporočila EK, manj smiselno povezuje cilje, konkurenčne prednosti in potenciale. Pravzaprav iz tega ne napravi navdihujoče zgodbe, z NRP ne morete aktivirati niti ukrepov niti navdušiti nosilcev projektov. Ostaja skrivnost, zakaj vlada ni v NRP vključila gospodarskega zasuka. Slovenija je po novih napovedih v ospredju evropskega preobrata gospodarske rasti (1,5 odstotka), spada v ospredje držav s presežkom tekočega dela plačilne bilance, ima solidno stanje brezposelnosti in še vedno podpovprečno evropsko zadolženost. Toda hkrati absolutno premajhno osredotočenost na razvojne projekte, rast in zaposlenost, ni pravih sektorskih sprememb, razvojnih politik in jasno začrtanih strukturnih reform. Linearno varčevanje ni rešitev, temveč problem, v nizanju ukrepov je polno protislovij in institucionalnih praznin. Eno so odgovori Bruslju, drugo je ciljno izbrana strategija treh ali štirih projektov, s katerimi bi podkrepili poti začetnega preboja.

Politično in operativno šibka vlada ne more odpreti »soške fronte« sprememb. S tem bolj ustvarja zmedo kot stabilnost razmer, ki jo potrebujemo. Zato bi NRP moral imeti tri dele. Prvi govori o zasuku, drugi o prednostnih nalogah razvoja, tretji pa je namenjen koordinaciji z EK. Ekonomska neravnotežja so obvladljiva, politične neumnosti manj. In to je žal še bolj slovenski kot evropski problem.