Oblike samoumorov

Vlado Miheljak

18. 4. 2014  |  Mladina 16  |  Dva leva

Pripadniki Čezvesoljske zombi cerkve blaženega zvonjenja so včeraj (15. 4. 2014) zjutraj pred slovenskim parlamentom z zvonci, lonci in ponvami izvajali obred svete maše. … Temeljno poslanstvo njihove cerkve je zvonjenje s svetim zvonom ter blagoslovljenim piskrom in ponvijo.
— Prva javna maša novoregistrirane cerkve pred slovenskim parlamentom (Delo, 16. 4. 2014)

Tovrstna dejanja so predvsem usmerjena zoper krščanstvo in katoliško skupnost v Sloveniji in so del strategije za t. i. razkristjanjevanje Slovenije. Ta se kaže v izrinjanju in banaliziranju verskih skupnosti iz javnosti z namenom, da se verujoče državljane stigmatizira in v javnosti dela »čudaške«. Obenem pa se v javnosti umetno utrjuje vtis, da v Sloveniji obstaja velik pluralni religijski svet, kjer je potrebno, da država (finančno) privilegira manjše skupnosti na račun velikih.
— Prva reakcija krščanske desnice na uradno registracijo konkurenčne cerkve (Vir: Zavod za družino in kulturo življenja; www.24kul.si)

Vera je onkraj racionalnega, čeprav ne nujno tudi protiracionalna. Vernike zasledimo med člani cerkva, političnih strank in še kje. So skupnost organiziranih častilcev. Praviloma so nestrpni do tistih, ki so onkraj ali zunaj njihove cerkve ali stranke. Sigmund Freud je pred skoraj sto leti (1920) v spisu Množična psihologija in analiza jaza opozoril na liberalistično iluzijo, da bo napredek civilizacije pripeljal do večje strpnosti in vse manjše brutalnosti do tujih skupin. »V bistvu je vendar vsaka religija religija ljubezni za tiste, ki jih obsega, in vsem sta blizu okrutnost in nestrpnost do ljudi, ki ji ne pripadajo.« Ob tem pa je še opomnil, da če se verska netoleranca danes ne izraža več tako nasilno kot v prejšnjih stoletjih, ne moremo sklepati, da so postali človeški običaji milejši, ampak da je »bolj verjetno razlog tega nedvomno oslabelo religiozno občutenje in s tem oslabitev od njega odvisne libidinalne vezi«. Torej ne raste verska strpnost, ampak popušča vera!

O.K. Vsak, ki meni, da poseduje razodetje in modrost, klic božjega ali vizijo svetega, lahko v liberalni državi oblikuje cerkev. Temu ne sme in ne more nihče oporekati. Vseeno, ali Cerkev svetega zvona in piskra ali Cerkev Jerovškovega razodetja. Cerkvena učenost in postava je, če ne prihaja do materialnih, telesnih in čustvenih zlorab, stvar razmerja med člani. In dokler ne vsiljujejo svojega učenja in imperativov nevernikom, jim nihče nima pravice oporekati vizije, poslanstva in postulatov vere.

Drugače je s strankami. Stranke so podobno kot cerkve skupnosti vernikov, a tičejo se vseh; tudi tistih, ki jih ne volijo, ne preferirajo in v njih ne verjamejo. Tičejo se vseh, ker se one ukvarjajo z javnimi vprašani; torej z vsemi.

Zato ustanovitelj in nekdanji predsednik ter napovedani kandidat za novega predsednika PS Zoran Janković nima prav, ko trdi, da se nima kdo kaj ukvarjati z notranjimi razmerami v stranki. S tem je še enkrat pokazal, da nima najmanjšega političnega talenta. Pravzaprav je bilo vse, kar je po nepričakovani, za Janšo šokantni zmagi na izrednih volitvah naredil, napačno. Ne rečem, da bi bil ob drugačnem pogovarjanju ali dogovarjanju uspešnejši v sestavi koalicije s potencialnimi partnerji, ki so imeli figo v žepu, a tako, kot se je tega loteval, je dal zgolj manevrski prostor tako Pahorju kot Virantu in Erjavcu, da so figo lažje potegnili iz žepa. Ni dojel realnosti volilnega izida in volilnega sistema, ki zmagovalcu da zgolj mandat za dogovarjanje, ne pa tudi že za vodenje in vladanje. In zato smo dobili drugo Janševo vlado, ki je v nekaj mesecih nazorno pokazala, kako pomembno je bilo, da ga je Janković s PS na volitvah premagal … Nadaljevanje je znano. Zaradi poročila KPK sta Virant in Erjavec kot pogoj za oblikovanje nove vlade in koalicije s PS zahtevala umik Jankovića. Ne le iz koalicijskih dogovarjanj, ampak tudi iz vrha lastne stranke. Mimogrede, za ohranitev predhodne koalicije s SDS nista zahtevala umika Janše iz vrha SDS, ampak zgolj zamenjavo mandatarja. A kakorkoli. Dobili smo koalicijo, ki ni po volji nikogar, a boljše ni na vidiku. Računica je enostavna. Za koalicijo, za opozicijo in za zunajparlamentarno civilno družbo in nastajajoče stranke. Alternativa je samo: ali vztrajati s sedanjo koalicijo premierke Bratuškove do izteka mandata ali dobimo predhodne volitve, na katerih bi levica doživela poraz, hujši od tistega, ki ga je po Bajukovi marionetni vladi leta 2000 doživela desnica. Če kdo, razen Janše, misli drugače, ima težave z računstvom. Že na evropskih volitvah se ta teza lahko potrdi.

Peripetije v Pozitivni Sloveniji spominjajo na tiste v nekoč nepremagljivi LDS, ko so preučevali in na koncu dognali, na koliko načinov je mogoče ubiti stranko. In kje je danes LDS? Približno tam, kjer bo Pozitivna Slovenija (in celotna politična levica) čez teden dni, če Janković svojo napoved uresniči in uspešno zaključi. Na smetišču zgodovine.

In sploh ne gre za to, kdo ima prav, kdo nima. Gre zgolj za vprašanje, kdo je pripravljen nahraniti svoj ego z usodo države in državljanov. Menim, da so sedaj na repasaž poklicani tisti, ki so pred predčasnimi volitvami šli na magistrat. Na razsodnost in opravilno sposobnost poslancev in članov PS ni računati.

No, sam sem optimist. Verjamem v staro politično modrost, da se noben kongres ne poje tako vroč, kot se skuha.