V močvirju tveganj

dr. Bogomir Kovač

18. 4. 2014  |  Mladina 16  |  Ekonomija

Nenavaden zaplet z imenovanjem bivšega člana KPK za direktorja Centra za skladnost poslovanja v NLB dokazuje vsaj troje. Najprej, da imamo v Sloveniji očitno vedno večje težave z razumevanjem institucij, kar je temeljni vzrok za našo politično-ekonomsko krizo. Drugič, da sta ravnanje slovenskega parlamenta in politični cirkus glede kadrovanja v NLB povsem nesprejemljiva z vidika temeljnih principov korporativnega upravljanja. Hkrati pa je kadrovsko ravnanje uprave NLB sila ponovno nespretno, Rok Praprotnik pa je očitno v dobri maniri grške drame uprizoril dokončen simbolni samomor KPK. Česa boljšega ne bi zmogli načrtovati niti fanatični scenaristi SDS.

Institucije so temelj države in trga, veljajo za ključni dejavnik stabilizacije v razburkanih časih kriz in enega najpomembnejših vzvodov gospodarskega razvoja. Ne gre samo za izjemno pomembna razmerja prava in ekonomije, temveč tudi politike in morale. V tem četverokotniku se je slovenska država v dvajsetih letih povsem izgubila. Politično-ekonomske elite pri nas preprosto ne razumejo abecede tržne družbe, in ko nam zavladajo analfabeti, se logično zatresejo njeni temelji in kriza postaja vseobsegajoča in neznosna. Družbena vključenost institucij, kot dokazujeta Acemoglu in Robinson v delu Zakaj narodi propadajo (2013), utrjuje osrednjo vez med inovativnostjo, ekonomskim razvojem in blaginjo.

Zagotovo razumevanje podjetja in korporativnega upravljanja v tržni družbi velja za eno težjih lekcij. Dobrih štiristo let je od ustanovitve Vzhodnoindijske družbe (VOC, 1602, Amsterdam). To je prva prava korporacija, ki opredeljuje razmerja med lastniki, menedžerji in zaposlenimi, med podjetjem in državo. Nekaj let pred bankrotom (1799) so jo dodobra razjedale vse tegobe korporativnega upravljanja, od sporov med deležniki, politične korupcije in poslovne neučinkovitosti. In A. Smith se je v Bogastvu narodov (1776) upravičeno jezil na sprijenost teh reguliranih delniških družb.

Toda prave težave tičijo drugje. Podjetje je hierarhična birokratska organizacija, v njej vladata politika moči lastnikov in centralizacija menedžerskega odločanja. Podjetje je torej samo po sebi skoncentrirana politika kapitala, mimo demokratičnih procedur in potrebne transparentnosti. Stoletja se deležniki borijo za svojo »politično avtonomijo« in zasebne interese. Zunanjepolitično vmešavanje razumejo kot grožnjo, hkrati pa kot poslovno priložnost. Zato se od nekdaj v vodstvih podjetja znajdejo politiki in obratno. »Tovarišijski kapitalizem« ni postsocialistični izum, temveč stoletno bistvo razvoja podjetniškega kapitalizma.

Podjetje je torej kot institucija nasprotje liberalnih načel in tržne spontanosti. Nobenega dvoma ni, da politika določa pravni ovir, nastopa kot tržni regulator, pogosto tudi kot lastnik. Toda smisel korporativnega upravljanja je prav ločitev politike in biznisa. Politiki ne bi smeli neposredno upravljati in voditi podjetij. In prav to je smisel slovitih načel OECD o korporativnem upravljanju. Če v DZ poslanci obravnavajo neke sporne poslovne rešitve v državnih podjetjih, lahko to pomeni samo dvoje. Ali po svoji naravi bolj sodijo v politično okolje Severne Koreje ali pa ne razumejo pravil korporativnega upravljanja. Notranje kadrovanje je poslovna funkcija družbe, zanjo na koncu odgovarja uprava, o njej presoja nadzorni svet, ki spet odgovarja širšim deležnikom. To je proceduralna pot, ki je še vedno boljša od neposrednega političnega intervencionizma in pritiskov, ki si jih je privoščil naš DZ.

Seveda ni položaj v EU in EK nič boljši. Bruselj poka od lobističnih povezav, evropski parlamentarci se zapletajo v korupcijske škandale, EK si je prav v NLB ter NKBM s sodelovanjem BS in bančnih uprav privoščila največji možen politični intervencionizem (izbris lastnikov). Vsi zapleti NS NLB s svetovalno hišo KFI v letih 2012 dokazujejo, da so tudi s tujci korupcijska tveganja enako velika. Privatizacija, ki naj bi bila čudežna panaceja, torej sama po sebi ni rešitev za depolitizacijo, prinaša zgolj nove akterje in širi krog slovitih »stricev iz ozadja« na mednarodno raven.

Seveda je bila kadrovska odločitev NLB, da za direktorja Centra za skladnost poslovanja postavi člana uprave KPK, več kot slaba. Ideja, da NLB potrebuje nekakšen notranji KPK in da je Praprotnik pravšnja oseba za ta posel, je preprosto abotna. Še posebej, če vemo, kako se je leta 2012 oblikovala sedanja uprava z Medjo na čelu, kako v evidentno spornih ravnanjih KPK ni našla korupcijskih tveganj (februar 2014) in kako mesec dni kasneje Praprotnik pač zmaguje na razpisu za funkcijo CCO. Vmes so se skladno z etičnimi standardi vsevprek »izločali« iz odločanja, zdaj Medja, tam Praprotnik, začinili so jih z odstopi odgovornih (KPK, Arhar) in tragikomični zapleti Pahorja z novim vodstvom KPK (Štefanec). Prav tako vemo, da je NLB zašla v težave v okviru prve in druge Janševe vlade, da je SDS na okopih proti KPK zaradi predsednika stranke. Toda gordijski vozel bosta morala presekati ta vlada in BS. Takšna uprava ne more voditi NLB, takšen KPK, v močvirju lastnih korupcijskih tveganj, morajo zakonsko in institucionalno postaviti povsem na novo. NLB ni mogoče stabilizirati po tej poti, normalne privatizacije ne bo s takšnimi političnimi škandali.

Paradoksalno, potrebujemo novo politično intervencijo za ekonomski zasuk. Arhar kliče na pomoč »trojko«, toda ne tuja ne domača se doslej nista izkazali. Politične rente so enako slastne za ene in druge. Schumpeter govori o »kompetentni birokraciji«, mladi zahtevajo menjavo oblasti in sistema, večina upa na čudežni »new deal«. Toda NLB je v Rooseveltovih in Wagnerjevih časih pomenila nacionalno delavsko upravo. Morda pa potrebujemo prav to vrnitev v prihodnost.