Brezplačno kosilo?

dr. Bogomir Kovač

25. 4. 2014  |  Mladina 17  |  Ekonomija

Sredi sedemdesetih je Milton Friedman v enem od svojih pronicljivih političnih pamfletov oživel staro metaforo, da v tržni ekonomiji ni zastonjkarskega kosila. Preprosto, svobodna izbira stane, koristi za ene so vedno oportunitetni stroški za druge, v tržni družbi ima večino reči svojo ceno. To velja za PIMCO, pri katerem smo se pred meseci skrivnostno zadolžili, pa tudi za Jankovića, ki se poteguje za predsedniški položaj PS, ali pa evropske parlamentarne volitve. Seveda vemo, da tam, kjer vsak skuša maksimirati svojo korist, ni mogoče doseči skupne družbene blaginje. Tragedija skupnega je naravno stanje tržne izbire, demokracija tu preprosto ne privede do optimalnega rezultata. Če ni samoomejevanja ljudi in dogovora, smo vsi na slabšem.

Prgišče teh modrosti ne prinaša utehe, lahko pa ponudi nekaj drugačnega razumevanja. Finančni minister je dolgo skrival podatke zadolžitve. Zdaj zaradi pritiska Musarjeve vemo, da je poldrugo milijardo dolarjev sredi novembra leta 2013 prispeval PIMCO, eden največjih investicijskih skladov. Nobeno naključje ni torej, da ga »slovenska trojka« najpogosteje omenja kot možnega vršilca poslov na SDH. Z veliko verjetnostjo bomo po DUTB dobili novega tujega upravljavca slovenskega državnega premoženja. Načeloma to ni sporno. Težava je v tem, da DUTB ni agencija za prestrukturiranje podjetij, temveč za njihovo privatizacijo. Tudi PIMCO ne bi toliko upravljal državnega premoženja kot bi ga privatiziral. Samo tako lahko namreč zagotavlja obljubljeno donosnost, sebi in drugim. PIMCO bi zagotovo Slovenijo hitreje postavil na privatizacijski in finančni zemljevid sveta. Manj ga verjetno zanima dolgoročno upravljanje SDH, prestrukturiranje podjetij in usposabljanje ekip za njihovo vodenje. In prav to je ključni problem. Brezpogojna privatizacija spodkopava ekonomske temelje države, s tem pa pade tudi njena politična vloga. Slovenske politične in tehnokratske elite tega poobedka očitno niso dojele.

Janković, kongres PS in odločitve političnih delegatov ponujajo z druge strani nov dokaz Arrowega teorema demokratične nemožnosti. Janković ima v osnovi prav, ko skuša v tržni družbi optimalizirati svojo individualno funkcijo koristnosti. Moti se, ko misli, da s tem prispeva k družbeni blaginji. Kot ustanovitelj stranke in nosilec njene volilne zmage lahko kandidira, želi voditi stranko in ne vlade, dobro leto pred rednimi volitvami se zavzema za uresničitev strankinega programa v vladni politiki. V tem ni ničesar nenavadnega in nelogičnega, podoben atipični položaj imata na slovenskem političnem trgu tako Janša kot Lukšič. Vsi trije se igrajo z državo, le da trenutni Jankovićev politični podjem predstavlja v tem naložbenem portfelju negativnega političnega kapitala slovenski LehmanBrothers.

Težava je, da nobena od Jankovićevih političnih postavk Slovenije ne vodi v stabilnost, ravnotežje in optimalno družbeno stanje. Njegova legitimna politična zmaga pomeni razpad vladne koalicije, novo politično krizo in predčasne volitve. Od Platona dalje vemo, da samoupravnost posameznika brez nujnega samoomejevanja v demokraciji ne vodi do optimalnih rešitev. Demokratična nemožnost se tako izteka v nezmožnosti upravljanja družbenih sprememb. Jankovićeva »sprememba« ne bi ničesar spremenila, politično-ekonomski kaos ostaja, družbena entropija se poglablja. In to je dejanska cena njegovega petkovega političnega kosila.

Podobno velja tudi za evropske politične volitve čez mesec dni. Od prvih neposrednih volitev davnega leta 1979 se je marsikaj spremenilo. EU je bistveno večja, institucionalno kompleksnejša, Lizbonska pogodba ji daje prvič normalno volilno politično podobo. Proces evropske integracije je dolg več kot pol stoletja, v ospredju so bili vedno politični cilji, ekonomske koristi so bile vzporedne. Redke ekonomske ocene dokazujejo, da so razen Grčije vse države z združitvijo pridobile. Najprej je koristi prinašal skupni trg, kasneje širši institucionalni okvir, določen čas tudi skupna valuta. Brez EU bi bile stopnje rasti za odstotno točko nižje, v povprečju bi države izgubile dobro desetino BDP-ja na prebivalca. Toda ta zgodba danes ni več tako preprosta. Mesec dni pred volitvami EU ni niti dovolj ekonomsko učinkovita niti demokratična, izgubila je nekdanji lesk privlačne politične alternative. EU se potaplja, grozi ji postopna implozija. Ali kot pravi britanski zgodovinar N. Fergusson v lanskem Newsweeku, smo sredi kriminalke Umor na EU Express.

Namesto konvergence je EU danes polna divergenc. Zahodni kapitalizem ni enak vzhodnemu, razviti sever ne želi redistribucije na evropski jug, ožji center z evrom se želi otresti periferije. EU poganja logika ekonomske konkurenčnosti in ne socialne solidarnosti, kar je ekonomsko potrebno, ni politično sprejemljivo. EU postaja vedno bolj skupnost nekdanjih imperijev, manj pa prostor socialne kohezije in ekonomske demokracije. Fiskalna in bančna unija nista pot do nove družbene pogodbe, začeti bi morali s socialno unijo in dejansko politično demokracijo. Evropejce danes ne moti nasprotje med kapitalom in delom, temveč med domačini in tujci. Politično-ekonomski nacionalizem in ksenofobija sta prikriti rak evropskih integracij in humus populistične desnice, ki ga bomo okusili tudi na majskih volitvah. EU je danes prostor, kjer vsi živijo na politični kredit dosedanjega miru. Toda mir se izteka, ekonomska cena zablod (dejanski stroški krize) pa je vsak dan višja.

Nobeno kosilo ni torej zastonj. Politikom in ekonomskim rešitvam ne more uspeti brez politične legitimnosti in odgovornosti. Oboje zahteva zaupanje v institucije in ljudi, ki jih vodijo. In tega, kljub razprodaji, ni mogoče tako preprosto kupiti.