Medijski ljubljenci

Bernard Nežmah

16. 5. 2014  |  Mladina 20  |  Pamflet

Kadarkoli že bodo parlamentarne volitve, bo njihov izid prinesel velika presenečenja glede na sedanjo medijsko podobo strank. Ankete, ki jih objavljajo, so kdaj podobne znanstveni fantastiki. V zadnjem »Delovem« barometru osebnosti sta tik pod vrhom na petem in šestem mestu Alenka Bratušek in Senko Pličanič.

A sočasno je ista anketa preverila tudi popularnost potencialne stranke Bratuškove, njen rezultat pa se je ustavil pri 1,6 odstotka podpore, kar pomeni, da bi bila uvrščena za vsemi sedanjimi parlamentarnimi strankami. Podobno kaže tudi za gospoda Pličaniča kot nosilca DL za evropski parlament, katerega stranki bolj ali manj vse ankete namerijo komaj odstotek in je na repu dolgega seznama evropskih pretendentov.

Kako torej razumeti, da so isti kandidati hkrati na vrhu in na dnu? To protislovje si je moč razložiti samo z dvomom v tovrstne ankete. Aktualno medijsko poročanje in naklonjenost ter nenaklonjenost do politikov prinaša takšna presenečenja, da se postavlja vprašanje, kako relevantno mediji sploh prikazujejo realnost.

Francoski publicist in dolgoletni urednik Jean-Francois Kahn je nedavno objavil knjigo »L’horreuer mediatique«, v kateri na številnih primerih izpostavlja, kako uredniki in novinarji ustvarjajo avtonomni svet, v katerem tako favorizirajo svoje izvoljence, da izgubljajo stik z realnostjo. Ni edini, ruski bloger Rastem Adagamov se je spraševal, kaj naj si sploh misli o dogodkih v Ukrajini. Poročila prinašajo opise dogodkov, ki niso podkrepljene ne s posnetki ne z izjavami v dogodkih sodelujočih. In ustvaril si je princip, da verjame samo tistim vestem, o katerih pričajo novinarji, da so jih videli na lastne oči, a še pri teh verjame samo tem, ki jih osebno pozna kot kredibilne. Tako si ustvarja predstavo v ruskih medijih, ki so v največji meri »antikijevsko« nastrojeni.

V zahodni Evropi je perspektiva obrnjena, tam mediji gradijo na spopadu dobrega in zla. Ukrajina je nedolžna žrtev, ki jo uničuje Putinov imperializem. Situacija ni nova, v času španske državljanske vojne je dominiralo podobno gledišče, po katerem so bili frankisti negativci, republikanci pa čisti junaki. O pobojih duhovnikov in terorju republikancev se ni pisalo. Pač, ena redkih izjem liberalnega sveta je bil pisatelj George Orwell, ki je bil aktiven med republikanci, potem pa napisal knjigo »Poklon Kataloniji«, v kateri je popisal to, kar je videl in izkusil -samovoljo in republikanski teror.

V Odesi se je pred tedni zgodilo, da so skupino proruskih demonstrantov ukrajinski nacionalisti zaprli v stavbo in jih žive zažgali. Vest, ki so jo zahodnjaški mediji prenašali kot nejasen predvsem pa efemeren dogodek. Tomaž Mastnak je v »Dnevniku« preprosto pogledal resnici v obraz in zapisal, da je bil to holokavst, zločin nad nasprotniki kijevske oblasti!

Skratka, poročanje in perspektive, ki zrejo v realnost kot tako, so postale redke, dominira stereotip, ki nam opisuje svet kot spopad med naprednimi in nazadnjaki.

Slovenski primeri so seveda v primerjavi z ukrajinskimi prav malenkostni. Potem ko tedne prebiramo o spopadu dobre Bratuškove s slabim Jankovićem, kjer se kot dokazi vrstijo užaljeni obrazi in prestopanja v en in drug tabor, si velja vprašati o konkretni realnosti. Idealen trenutek je bila zadnja seja mestnega sveta v Ljubljani, kjer se je pri glasovanju izkazalo, da glasovalni stroj PS deluje kot eno. Tisti, bližje Njemu, kot oni, bližje Njej, so glasovali enako. A osrednji mediji iz tega niso ustvarili naslovnih vesti: razklana stranka je čudežno spet enotna!

In sedaj še eno presenečenje. Minister za infrastrukturo in prostor Samo Omerzel je v izjavi napadel premierko Bratuškovo, češ, da vlada ni namenila dovolj denarja za obnovo cest in železnic po žledolomu ter za subvencioniranje šolskih prevozov, za katere naj bi junija zmanjkalo sredstev. Glavni medijski odziv je kajpak poantiral, da gre za predvolilni manever ministra in izpostavil izjavo premierkinega kabineta, da je Omerzel nesposoben minister. Zanimivo, ko ga je opozicija interpelirala, ga je predsednica vlade hvalila. Toda, kaj ima to opraviti z državljani? Četudi gre ta hip za spopad za politični prestiž, je izhodišče vendar drugje - v realnem problemu uničene prometne infrastrukture. Ali ni to nekaj, kar nas vitalno zadeva, še posebej množico državljanov, ki živijo v periferiji? Ali se ne meri uspešnost vlade tudi z njeno sposobnostjo, da prepozna, kaj so prioritete njenega delovanja glede na prebivalstvo?

Smo pa lahko prebirali pomenljivo vest o obsodbi nekdanjega izraelskega premiera Ehuda Olmerta. Sodišče ga je namreč zaradi prejemanja podkupnine obsodilo na šest let zapora, medtem ko ga je sodnik v zaključnem govoru označil še za izdajalca javnosti. Poanta je očitna – predsednike vlad po svetu zaradi korupcije obsojajo na zaporne kazni. Vendar pa aluzija na obsodbo Janeza Janše zahteva nekaj več pozornosti. Na osnovi katerih argumentov je sodnik David Rosen izdal takšno sodbo? – Je v mozaik sestavil indice? Nak, v sodnem postopku se je skliceval na pričanje poslovneža Schmuela Decherja, ki je pričal, da je Omertu, takrat županu Jeruzalema, za projekt »Holyland« plačal 560 tisoč šeklov (160 tisoč $). In na izpoved nekdanje premierove vodje kabineta Shule Zaken, ki je predložila zvočni zapis, ki potrjuje, da je oviral sodno preiskavo.

A zadeva še ni končana, ključna priča Decher je pred koncem procesa umrla, Omertovi pa napovedujejo pritožbo.

Primerjava s sodbo v zadevi Patria kaže na v oči bijočo razliko med izpovedmi prič o izvršenem aktu korupcije in slovenskimi indičnimi dokazi.