Pasti verovanja

Bernard Nežmah

23. 5. 2014  |  Mladina 21  |  Pamflet

Volitve evropskih poslancev so v prvi vrsti generalka pred parlamentarnimi volitvami oziroma najboljša aktualna javnomnenjska anketa priljubljenosti političnih strank. Toda še nikoli nismo prebirali toliko mnenj, ki pravijo, da se je nesmiselno udeležiti nedeljskega glasovanja. Seveda ima državljan pravico do volilne abstinence, vendar pa naj si prej zastavi enostavno vprašanje: če vsakodnevno bentim in politiziram, zakaj bi potem na dan, ko dobim priložnost, da nisem le opazovalec, ampak tudi ustvarjalec politike, svojih političnih ocen ne udejanil z obkrožanjem volilnega lističa?

Vsekakor bodo rezultati izjemno zanimivi, saj bodo prinesli vrsto odgovorov: ali bo Peterletova NSi plus SLS močnejša od Zverove SDS, kakšno težo ima Lukšičeva SD, kolikšno potencialno moč pri volivcih ima Jelinčičeva SNS, ki jo osrednji mediji briskirajo, koliko šteje Šoltesova Verjamem vs. Mencingerjeva PS, kaj pomeni prepoznavni voditelj LDS Kacin in kaj priložnostni Vajgl pri Desusu.

Sočasno z evrovolitvami pa poteka projekt Bratušek, v katerem je premierka zbrala zadostno število podpisov za ustanovitev stranke. Stranka brez imena in brez programa naj bi pomenila politični novum? A kaj je bilo glavno sporočilo voditeljice, ki je sklenila, da v politiki nastopi samostojno? Alenka Bratušek je sporočila, da je stranka pripravljena na združevanje. Komaj je nastala, že je na tem, da se združuje. Zakaj se ni kar takoj pridružila Šoltesovi stranki?

Sistem ustanavljanja novih strank in potem njihovo ekspresno združevanje je slovenski eksperiment, ki zamegljuje volilno izbiro. S tem ko kot medijski dogodek ne nastopajo v prvi vrsti politične vsebine, temveč akti približevanja in združevanja, o katerih potem novinarji pišejo in prognozirajo iz tedna v teden.

Sama politična realnost je drugje. Tako je v ponedeljek predsednica vlade razglasila, da bo vlada še naprej subvencionirala šolske prevoze dijakov. In to odločno in neizpodbitno. Toda že dan kasneje so podjetja, ki vršijo prevoze sporočila, da za njih to nič ne pomeni, dokler ne dobijo pismenega zagotovila vlade. Katastrofa, moč premierkine besede je nikakršna. Njenim besedam preprosto ne zaupajo.

In voditeljici Nove Slovenije Ljudmili Novak je zadnjič uspelo izreči najbolj lucidno vprašanje na parlamentarni seji: ali boste samo sebe imenovali za evropsko komisarko? Smo slišali enostavni – da ali ne? Nak, prva ministrica vlade ni odgovorila vsebinsko, temveč: Alenka Bratušek je predsednica vlade … In kako naj si to razlagamo? Bo, ne bo, bo, ne bo, bo?

Premierki je vsaj retorično priznati posebnost, je edina izmed politikov, ki o sebi govori v tretji osebi. To je počel že veliki Cezar, ki je popisal svoj pohod nad Galci v knjigi »De bello Gallico«, a ne v prvi, temveč v tretji osebi. Toda Cezar je z vodenjem imperija in tudi z jezikovnim slogom ostal zapisan v zgodovini in njegovi teksti so še danes del šolskih programov učenja latinščine. Medtem ko za tretjeosebni stil Bratuškove ne kaže, da bo preživel njeno kratko vladavino.

Bolje kaže njenemu nekdanjemu vodji Zoranu Jankoviću. Pred dnevi so nam mediji prinesli vest, da je bil izbran za najboljšega župana v regiji. Resda nismo nič izvedeli, ne v kateri regiji je zmagal in ne kdo so bili dosedanji naj župani, edina informacija je bila, da mu je naziv podelila bolj ali manj neznana bosanska organizacija. Reč spominja ne naziv »Man of the Year, s katerim so se pred mediji na začetku devetdesetih postavljali nekateri znani Slovenci, potem pa se je izkazalo, da je to naziv, ki ga pridobiš tako, da na dani račun nakažeš za prgišče dolarjev. Toda tudi v lokalni politiki se začenja jasno kazati kratek stik med medijskim glamurjem in vsakdanjo realnostjo. V Rožni dolini so tako posamezniki demolirali serijo parkomatov, ljudstvo se je na ludistični način začelo upirati pobiranju novih županovih dajatev. Čeravno jim standard enosmerno pada, si župan izmišlja nova in nova plačila. Zadeva spominja na mariborski punt, ko so se meščani uprli Kanglerjevim radarjem. In ta hip postaja Maribor avantgarda slovenskih mest. Če so pred meseci začeli govoriti o participativnem proračunu, so zdaj zanj zbrali že več kot tisoč podpisov, vključujoč celo župana Andreja Fištravca. Nadvse demokratična ideja, po kateri o investicijah v mestu ne bi odločal izključno župan s svojimi podporniki, ampak bi dobili tudi sami meščani možnost, da predlagajo in soodločajo vsaj o delu mestnih projektov. Ali ni znak demokracije prav to, da o vitalnih rečeh prihodnosti ne odloča en sam človek, ampak čim širše občestvo?

Maribor postaja vsekakor zgled za Ljubljano. V tem trenutku krucialno vprašanje, ki ga velja zastaviti novim obrazom politike Šoltesu, Bratuškovi, Cerarju: podpirate idejo, da bi v mestih o recimo vsaj desetini razvojnih projektov dali možnost glasu tudi meščanom?

Tokratna volilna nedelja ne bo le v Sloveniji ampak tudi v Ukrajini postavila nove zmagovalce. Le da zopet postaja aktualen Noam Chomsky s svojo kritiko medijev, ki služijo interesom velikih korporacij. Kaj je neposredni rezultat ukrajinskih spopadov? Ruskega voditelja Putina zdaj že princ Charles primerja s Hitlerjem. In generalni sekretar NATA Rasmussen že poziva članice, da naj povečajo izdatke za obrambo, skratka, naj pri ameriških in zahodnoevropskih proizvajalcih orožja kupijo novo in sodobnejšo tehnologijo. Na drugi strani pa so kot po naključju v upravni odbor največjega ukrajinskega plinskega podjetja »Burisma Holdings« imenovali kar sina ameriškega podpredsednika Hunterja Bidna!????