Ples vampirjev

Heni Erceg

23. 5. 2014  |  Mladina 21  |  Hrvaška

Začelo se je dobro, z obetavnimi načeli – poštenjem in antifašizmom! – v državi, ki so jo izčrpale neverjetne korupcijske afere desničarske oblasti, so sposobnost vladanja vsi jemali kot nekako samoumevno, toda Hrvaška se krize še naprej drži kakor pijanec plota in je edina država v Evropski uniji, ki še vedno ni izplavala iz recesije. Dobro, socialdemokrati niso ravno sposobni, toda bili smo prepričani, da so vsaj pošteni. Eh, ko bi bilo res tako, pa ni. Pripisano jim poštenje je začelo naglo kopneti, samo obseg korupcije je pri njih nekoliko manjši, tako da nemara res lahko verjamemo, da se odstavljeni finančni minister Slavko Linić ni okoristil z voluntarističnim in selektivnim izvajanjem zakona o predstečajnih dogovorih, ampak je pomembno oškodoval zgolj državo.

Verjetno z dobrimi nameni – da bi rešil podjetja in delovna mesta – je človek, ki je bil med prvim ministrskim mandatom leta 2000 neizprosen zagovornik stečajev, zakon s popolnoma nasprotno vsebino zdaj doživljal kot izključno svoj izum, s katerim je lahko, kakor je hotel, in hotel je, ustregel prijateljem, katerih posli so bili ogroženi. Potem je bilo, zdi se, premieru vsega dovolj, saj kar vztraja pri mantri o stranki poštenih, in v spopadu dveh nečimrnosti je bitko seveda izgubil finančni minister, o aferi, ki je bila kaplja čez rob in zaradi katere je država z enim samim predstečajnim dogovorom izgubila približno štiri milijone evrov, pa bodo imeli priložnost kaj povedati tudi pravosodni organi.

Hkrati je to dober primer prilagodljivosti razglašanega načela poštenja – omenjajo se samo veliki zneski lahkomiselno izgubljenega denarja, tako imenovani »manjši« stroški državnih uradnikov, čeprav jih je kopica, pa se uvrščajo pod postavko dovoljeno. Na primer samo na videz vsakdanje kosilo, na katerem so, približno takrat, ko je finančni minister odstopil zaradi suma, da je oškodoval državno blagajno, uživali splitski župan Ivo Baldasar in njegovi gostje na čelu z ministrom za promet. Za to kosilo so birokrati zafračkali kar 1500 evrov iz mestne blagajne, čeprav je v Splitu brez dela 16 odstotkov prebivalcev in je brezposelnost najvišja v državi.

Se je ob tem oglasil županov strankarski šef in premier? Seveda ne, saj so to malenkosti in zlobna, demagoška razlaga dobrih običajev tukajšnjih politikov.

No, kaj pa je s tistim drugim načelom, ki ga vladajoči socialdemokrati prav tako nenehno poudarjajo kot pomembno značilnost, po kateri se razlikujejo od nacionalistične opozicije? Je na Hrvaškem dovolj antifašizma, da bo zatrl pojave fašizma, ki se kakor kače po povodnji plazijo po državi? Kajti nacionalistična desnica juriša na duha komunizma, partizanstva, se zavzema za obračunavanje, lustracijo ... Vse to bi bila zgolj že dobro znana folklora, če ne bi prav socialdemokrati zelo dosledno omejevali svojega tako razglašanega antifašizma. Zato je res škandalozno, da se je župan Splita udeležil slovesnega odkritja spomenika enoti, ki se je borila v zadnji vojni, imenovala pa se je po nacističnem častniku, poveljniku zloglasne Črne legije in zločincu Rafaelu Bobanu. Na prireditvi je v družbi ljudi v črnih uniformah z nedvoumnimi nacističnimi oznakami točno na dan zmage nad fašizmom vneto ploskal ob ustaškem, zakonsko prepovedanem pozdravu »Za dom spremni«, potem pa rekel, da tega dne »slavimo dan zmage nad antifašizmom«. Spodrsljaj? Mogoče, toda primeril se je človeku, ki meni, da med ustaško enoto Rafaela Bobana in Prvim splitskim partizanskim odredom ni nobene razlike, ker sta se »oba borila za Hrvaško«.

In kako so se za Hrvaško borili fašisti, ki so jim postavili spomenik, pred katerim se je poklonil splitski župan in član vladajoče stranke? Vse je zapisano v hudičevih dokumentih, ki jih je že davnega leta 1994 objavil tednik Feral Tribune. »Ključavnica na vratih se je vdala okoli polnoči ... vstopili so štirje možje in rekli, da nimam stanovanjske pravice,« je pripovedovala ženska, katere oče je bil včasih vojak in ki so jo te noči z dvema otrokoma vrgli na cesto, in to prav iz zgradbe, pred katero je splitski župan ploskal ob odkritju spomenika »borcem za Hrvaško«.

»Pozvonili so okoli 21.30, razbijali po vratih in nazadnje vlomili. Ukazali so mi, naj zapustim stanovanje, in rekli, da lahko vzamem samo stvari, za katere imam račun. Hčerka je bila v spalni srajci, niso ji dovolili, da bi se oblekla, kričali so, da sem četnik ...« je pripovedoval mehanik, takrat zaposlen v splitski vojaški bolnišnici. Skupaj z ženo in sedemletno hčerko so ga vrgli iz stanovanja v mestnem predelu, ki so ga leta 1994 na hitro temeljito »očistili« prav pripadniki vojaške enote Rafaela Bobana. Plen je bilo več sto kvadratnih metrov stanovanj bivše Jugoslovanske armade, deložirali pa so nekaj tisoč meščanov Splita. V spomin na ta izčrpavajoči spopad z ženskami in otroki so »junaki« navsezadnje sami sebi postavili spomenik, ki ga zdaj lahko občudujejo z balkonov »svojih« stanovanj. Številne druge pripadnike te enote so medtem v Bosni aretirali in obsodili zaradi vojnih zločinov v taborišču Dretelj.

Toliko za tiste, ki zmanjšujejo pomen Baldasarjevega izleta na temno stran zgodovine in trdijo, da pripadniki omenjene enote Hrvaške vojske niso sodelovali pri zločinih. Vsekakor se šef socialdemokratske partije in premier ni oglasil, zakaj bi tudi se, če ne gre za osamljen primer kretenizma, ampak za strukturno patologijo.