Nogomet

dr. Bogomir Kovač

13. 6. 2014  |  Mladina 24  |  Ekonomija

Svetovno prvenstvo v nogometu bo naslednji mesec obvladovalo svet. Nogomet je vodilni svetovni šport in Brazilija velja za državo, kjer se nogomet ne igra, temveč je postal metafora za način življenja in razvojni preboj, temelj nacionalne identitete. Toda hkrati nogomet nosi s seboj vso umazanijo svetovnega biznisa, FIFA je simbol športne korupcije, velika prvenstva tudi v Braziliji postajajo trojanski konj neoliberalnega obvladovanja sveta. V tem kaosu interesov je nogomet zgolj kulisa napetih športnih užitkov, svojevrstna podoba protislovij sodobnega sveta.

O nogometu danes vemo vse, napisanih je na stotine knjig in analiz. Gre za škotski športni izum, ki so si ga prilastili Angleži. Na stari celini je postal popularen in ljudski šport zaradi preprostih pravil in nizkih stroškov, hkrati je postal del evropske imperialne dediščine v kolonialnih pohodih po Latinski Ameriki, Afriki, pa tudi Aziji in Avstraliji. Oscar Wilde je s svojo cinično neprizanesljivostjo nekoč dejal, da je ragbi barbarska igra za gospode, nogomet pa je nasprotno gosposka igra za novodobne barbare.

Ko je šport v začetku 20. stoletja začel dobivati vlogo političnega spektakla in poslovnih priložnosti, je postal hkrati tudi plen politikov in kapitala. Leta 1904 je bila ustanovljena FIFA, svetovna nogometna organizacija, ki je nogometno igro postavila v kapitalski korporativni okvir in tržni kartelni dogovor. Danes ima FIFA kar 209 članic, nogomet igra 300 milijonov ljudi, nogometni biznis pomeni vrh športne poslovne piramide. Dvajset vodilnih nogometnih klubov ima letne prihodke od 5 do 6 milijard evrov, vrednost Reala je 2,5 milijarde, Bayerna milijarda, letni prihodek Reala presega 550 milijonov evrov, Bayerna nekaj manj. Toda nogometni biznis obvladujejo razvite države, EU in ZDA, s kapitalom so prodrli bogati Rusi in Arabci. V tem precepu je nogomet obstal pred vrati treh velikih, Kitajske, Indije in Indonezije. Njegovo športno globalizacijo je ustavila enosmerna zahodnjaška poslovna homogenizacija.

Brazilija je tu izjema. Sedma država po gospodarski moči, za VB in pred Rusijo, bogata z naravnimi viri in delovno silo. Toda to, kar je za Američane pomenil v preteklosti GM in IBM, danes pa Apple in Google, predstavlja v Braziliji nogomet, spoj biznisa in kulture, temelj nacionalne identitete. Nogomet je tu postal vodilna realnost, ker je socialni konstrukt, kot bi dejala Berger in Luckmann. Vsebuje vse temeljne simbolne, komunikacijske in tržne funkcije brazilske družbe. Združuje brazilski smisel za improvizacijo, ritem in kreativnost. Ta ples z žogo je ponujal občutek svobode, enakosti, drugačnosti, njegov demokratični socialni naboj je bistvo latinskoameriške upornosti.

Toda nogomet je tudi v Braziliji hitro postal politični projekt in mehanizem obvladovanja množic. Nikjer niso bolj manipulirali z njim. Nogomet je že desetletja nosilni državni projekt, Brazilija je od leta 1930, ko je FIFA začela s svetovnimi prvenstvi, najuspešnejša država, petkratna zmagovalka. Poraz z Urugvajem, na Maracani pred 200.000 navijači, na svetovnem prvenstvu v Rio de Janeiru leta 1950, še danes velja za najbolj dramatičen dogodek, ki ni primerljiv niti z drugo svetovno vojno niti z mračnim obdobjem suženjstva. Ko je Latinska Amerika postala raj za vojaške diktature v sedemdesetih letih 20. stoletja in ameriški politični laboratorij za uvajanja neoliberalizma, je nogomet postal mejnik med levimi in desnimi političnimi usmeritvami. Tudi kasneje, ko je demokracija ponovno dobila domovinsko pravico, čeprav so se je polastili »trgi« in MDS, je onkraj preobratov nogomet ponovno igral pritajeno vlogo kolektivne zavesti. Obakrat je sporočal tisto, kar je ljudstvo čutilo, da je prav. »No pasaran«, ne bo jim uspelo!

Brazilija bo strateško pridobila, lokalni prebivalci pa izgubili. Zato protesti proti svetovnemu prvenstvu v deželi, kjer je nogomet doma.

Brazilija zadnjih petnajst let doživlja preporod. Predsednik Cardoso je v obdobju med letoma 1995 in 2002 arhitekt uspešne neoliberalne stabilizacijske strategije. Brazilijo je odprl tujemu kapitalu, povečal zadolženost in odvisnost, kot del držav BRIC postaja motor svetovnega razvoja. Izvolitev nekdanjega rdečega sindikalista Lula da Silve, ki je v svojem mandatu v letih 2003–2010 napovedal boj proti revščini (program proti lakoti). Brazilijo je čez noč postavil na vodilno mesto svetovnega ekološkega in socialnega boja. Porto Alegre je postal alternativni Davos. Danes je pod vodstvo Dilme Rousseffove sredi dokazovanja svoje »mehke moči«. Brazilija postaja »sporna« leva alternativa ZDA in pobudnica novih mednarodnih združevanj, kot sta UNASUR in BASIC. Brazilija želi biti po letu 2030 četrta velesila sveta. Nogomet je način njenega globalnega prodora.

Izbira Brazilije za svetovno prvenstvo 2014 ni naključje. Mega športne prireditve se selijo v razvijajoče se države. Tu svetovni kapital in lokalna politika najlažje dosegata svoje cilje in FIFA najbolj učinkovito izvaja svojo koruptivno politiko in kuje dobičke. Tudi tukaj so investicije izjemne, poslovni rezultati pa bodo negativni. Brazilija bo strateško pridobila, lokalni prebivalci pa izgubili, kot se je to dogodilo na primer 9000 prisilno izseljenim v Sao Paulu (območje Pinheirinho). Zato protesti proti svetovnemu prvenstvu v deželi, kjer je nogomet doma.

Nogomet je v Braziliji totalen diskurz, zato je vseskozi predmet totalitarizmov, tako vojske kot biznisa, domače in mednarodne politike. Deželo že mesece preplavljajo plakati največje banke Itau z naslovom, kdor ljubi deželo, igra nogomet. Kdor je za nogomet, je za Brazilijo. Nepogrešljivi Goldman Sachs je že simuliral konec, v finalu sta Brazilija in Argentina, zmagovalec je znan. Star vzklik Che Guevare, »Revolucija ali smrt!«, v nedrjih brazilske nogometne usode 13. julija 2014 postaja – »Victoria o muerte!«. Kako slovensko.