Postdemokracija

dr. Bogomir Kovač

20. 6. 2014  |  Mladina 25  |  Ekonomija

V politični ekonomiji tržne družbe obstaja temeljno vprašanje. Ali lahko politična demokracija reši ekonomske in finančne krize? Demokratični volilni sistemi s svobodo izbire omogočajo, da ljudstvo določi prave in sposobne voditelje, protikrizne menedžerje. Toda v krizi so danes tudi institucije politične države in njihova legitimnost. V svetu postdemokracije vladajo politične in poslovne elite, formalni demokratični mehanizmi so odpovedali. Evropske in nove slovenske volitve so izvrsten primer krize demokracije. Zato je majhna verjetnost, da bodo v EU in Sloveniji prinesle ekonomsko odrešitev.

Predpostavka tržne družbe je, da njeno ekonomsko disfunkcionalnost popravljamo z demokratičnimi menjavami oblasti. Politika je torej korekcija ekonomije, politični cikli menjave oblasti so orodje ekonomske stabilizacije. Toda demokratičnemu načelu en človek, en glas se postavlja po robu ekonomski princip, kjer kapital omogoča prisvajanje politične moči. In ko sprega politike in kapitala postaja odločujoča, ko lobiji in korupcija prevladajo, postaja javno zaupanje v politične mehanizme, stranke, parlament vedno manjše, politična participacija vse nižja. Demokratični primanjkljaj postaja nevarnejši od številnih ekonomskih.

Zgodba o krizi demokracije ni nova, niti v politični filozofiji niti v praksi. Habermas in Offe že v sedemdesetih govorita o krizi legitimnosti v poznem kapitalizmu. Habermas jo je postavil v navzkrižje krize racionalnosti (nesposobnost državne administracije) in motivacijske krize (padec zaupanja), oboje povzroča socialno dezintregracijo. Kriza legitimnosti pomeni, da ljudje ne želijo več participirati v politični igri brez pravega vpliva na ekonomske cikle. Nasprotno stališče postavljajo Crozier, Huntigton in Watanuki z desne strani (Trilaterala). Problem ni demokratični primanjkljaj, temveč presežek demokracije, prevelika in ne premajhna participacija, preveč je političnih pričakovanj in socialnih zahtev ljudi. Tu je politična apatija posledica pomanjkanja prave politične avtoritarnosti.

V tem starem precepu smo še danes in prav tu leži notranji razkroj demokracije, ki jo označuje Rancierjeva in Croucheva »postdemokracija«. Globalizacija, deregulacija, financializacija so prinesli nove naplavine. Finančni kapital določa smer in moč političnih kampanj, banke in podjetja usmerjajo politične lobiste, privatizacija in (neo)liberalizacija ogrožajo demokracijo. V postdemokraciji formalne institucije nadomeščajo politične elite, politične odločitve sprejemajo anonimni zasebni menedžerji »finančnih trgov« in sivi birokrati mednarodnih institucij. Demokracija je samo še fasada, politično odločanje pa farsa, kjer drugi odločajo namesto nas.

Sodobne demokracije ni brez »nacionalne suverenosti«, politično participacijo poganja boj za socialno enakost. Oboje je temelj sodobne politične države. Če jo izgubite, ni več prave rešitve. EU je dober primer. V njej vlada čista postdemokracija. Imamo institucije, toda brez pravega demokratičnega naboja. Novi evropski parlamentarci ne odločajo niti o lastnem vodstvu, kaj šele o sestavi EK in njenih ukrepih. V EU centralizacijo odločanja imenujejo politična integracija, monetarna, fiskalna in bančna unija so pretveza za koncentracijo politične moči. Ta ne bi bila tako sporna, če EU ne bi imela demokratičnega primanjkljaja v parlamentu in če bi članice delovale po načelu subsidiarnosti.

Dokler bomo v polkolonialnem političnem položaju do EU, volitve izgubljajo svoj pomen, Slovenija pa tone v postdemokratičnem močvirju.

Osrednje politično vprašanje je, kdo nam torej vlada. Kdo sploh želi sodelovati pri političnih odločitvah, koga sploh še predstavlja ta ali ona vlada? Poglejmo slovenski primer. Politiki in ustavni pravniki so julijske volitve postavili pred načela legitimnosti. Stranke v teh dneh tekmujejo s programi in volilnimi obljubami, koalicijska pogodba pa je že zamejena z evropskimi zahtevami glede odprave makroekonomskih neravnotežij in reformnih korakov. Zakaj sploh imeti volitve, če o najpomembnejših rečeh odloča ekspertna skupina EK pod vodstvom I. Szekelya?

Zapletom ni videti konca. Marca letos nas je EK uvrstila na krizni seznam držav s posebnim spremljanjem na temelju napačnih jesenskih napovedi rasti, junija so njena priporočila natančnejša kot pri drugih, domnevno zaradi politične krize. Toda hkrati imamo najnižje pribitke na obveznice v zadnjih dveh letih, za sedanji neuspeh bančne sanacije z DUTB na čelu, največje finančne operacije zadnjih let, pa je odgovorna Szekelyeva skupina. Dokler bomo v polkolonialnem političnem položaju do EU, volitve izgubljajo svoj pomen, Slovenija pa tone v postdemokratičnem močvirju.

Kaj torej storiti? Krizo legitimnosti in avtoritarnosti lahko premagamo tako, da politiki vrnemo veljavo na treh točkah. Najprej znotraj strank in gibanj, potem s poudarjeno socialno agendo in jasnim stališčem do evropske politične centralizacije. Stranke morajo vsak volilni bombon pospremiti z ekonomiko, kje vzeti, da komu daš. Reforma socialne države in javni sektor sta ključ do večje politične participativnosti. Podobno velja za odgovorno privatizacijo brez nove korupcije in špekulantov. In ne nazadnje postavimo meje do EU. Izbris v bankah, šlamastika s prenosi na DUTB, pa tudi Južni tok so možne točke preloma in odgovornosti. Reforme so predvsem domača zaveza, izvoz je argument naše konkurenčnosti, nasveti EK morajo prestati politični test subsidiarnosti.

Postdemokracija je za zdaj grožnja tako v EU kot Sloveniji. Toda spremeniti bi jo morali v priložnost, zato imamo julija prvo možnost za politični šok. Ekonomsko krizo lahko rešimo, ko bomo opravili s politično. Ta pa zahteva politični pogum in ekonomsko kompetentnost. Oboje je redka dobrina, toda demokracija se lahko začne, ko bosta postala javna.